Ob 200. obletnici obstoja je londonska Narodna galerija pripravila prav posebno presenečenje: prvič v zgodovini bo omogočila prenočitev v galerijskih prostorih.
Enega izžrebanega obiskovalca čaka edinstvena priložnost, da preživi noč med nekaterimi najbolj znamenitimi umetninami Zahodne Evrope.
Dogodek sovpada z dolgo pričakovanim ponovnim odprtjem krila Sainsbury, ki se po dveletni prenovi odpira maja letos. V preurejenem delu galerije, kjer so običajno na ogled zgodnje renesančne slike, bo 9. maja postavljena razkošna postelja, okoli nje pa izobešene mojstrovine, kot so Kristusov krst Piera della Francesca, Oltar San Pier Maggiore Jacopa di Cioneja in restavrirana Bitka pri San Romanu Paola Uccella.
Foto: Andrew Bruce/The National Gallery
Poleg nočitve med umetninami bo zmagovalec deležen tudi večerje za dve osebi v novi muzejski restavraciji Locatelli, ki jo vodi priznani Michelinov chef Giorgio Locatelli, zasebnega vodstva po razstavi ter zajtrka in jutranjega ogleda pred uradnim odprtjem.
Razstava, ki bo spremljala odprtje prenovljenega krila, vključuje premišljeno zasnovo stalne postavitve, ki obiskovalcem omogoča sprehod skozi umetnost Zahodne Evrope od 13. do 20. stoletja. V ločenih prostorih bodo razstavljena dela umetnikov, kot so Claude Monet, Titian, Rubens, Rembrandt in Thomas Gainsborough.
Za sodelovanje v žrebanju se je potrebno do 28. aprila do 18. ure naročiti na e-novice Narodne galerije prek njihove spletne strani. Vsi obstoječi naročniki so v žrebu že samodejno vključeni. Izžrebanec bo imel edinstveno priložnost, da eno noč preživi obkrožen z nekaterimi največjimi umetniškimi mojstrovinami v zgodovini.
Na grškem otoku Lefkada, kjer so oljčni nasadi desetletja skrivali pomemben arheološki zaklad, so arheologi razkrili ostanke edinega znanega antičnega gledališča na Jonskih otokih.
Gledališče, ki se razprostira na pobočju s pogledom na morje, so arheologi že ob začetku izkopavanj opisali kot “nedvomno najpomembnejši in najbolj impozanten spomenik antične Lefkade”.
Odkrivanje izgubljenega gledališča
Gledališče je bilo prvič dokumentirano že leta 1901, ko sta nemška arheologa Edmund Krüger in Wilhelm Dörpfeld raziskovala območje in svoje ugotovitve kasneje objavila v knjigi Alt Ithaka (1927). Kljub pomembnosti najdbe so ruševine po zaključku raziskav ponovno zakopali, njihova natančna lokacija pa je sčasoma utonila v pozabo.
Lokacija gledališča je bila znova potrjena leta 1997, ko so arheologi s pomočjo topografske analize raziskovali značilnosti terena. Sistematična izkopavanja so se začela leta 2015 pod okriljem grške arheološke službe. Odstranjevanje več desetletij starih oljk in zemeljskih plasti pa je bilo zahteven proces, ki je nazadnje le obrodil sadove.
Foto: Grško Ministrstvo za kulturo
Arhitekturna dediščina
Ostanki gledališča, ki datirajo v 4. stoletje pr. n. št., kažejo na arhitekturno ambicioznost starodavne Lefkade v času njenega kulturnega in gospodarskega razcveta. Odkritih je bilo 21 vrst polkrožno razporejenih sedežev; nad njimi se je raztezala diazoma, prehod, ki je vodil do še treh dodatnih vrst. Ocenjuje se, da je gledališče lahko sprejelo približno 3.500 gledalcev.
Posebno pozornost so pritegnili ostanki treh kamnitih prestolov, okrašenih z motivi levjih tac, ptic, delfinov in mitoloških siren. Ti sedeži so bili verjetno namenjeni mestnim dostojanstvenikom, svečenikom ali pomembnim gostom. Na območju orkestra, izklesanega v naravno skalo, so raziskovalci našli tudi ostanke odra z elementi jonske arhitekture – med drugim stebre, arhitrave in ložo s 16 stebri.
Foto: Grško Ministrstvo za kulturo
Zaton mesta in sprememba namembnosti gledališča
Lefkado so v 7. stoletju pr. n. št. naselili korinški pomorščaki, ki so izkoristili njen strateški položaj ob morskih poteh in jo razvili v pomembno trgovsko in kulturno središče. V rimskem obdobju pa je njen pomen začel upadati. Leta 31 pr. n. št. je cesar Avgust ustanovil Nikopolis, novo prestolnico na celini, kamor so preselili številne prebivalce Lefkade. Mesto je bilo postopoma zapuščeno, njegove javne stavbe – med njimi tudi gledališče – pa so začeli uporabljati kot vir gradbenega materiala.
Arheologi nadaljujejo raziskave zgornjih delov gledališča in že pripravljajo načrte za njegovo konservacijo. Obnova tega izjemnega antičnega prizorišča ne pomeni le pomembnega prispevka k poznavanju arhitekture Jonskih otokov, temveč tudi nov korak v ohranjanju in oživljanju kulturne dediščine regije.
V francoskem mestecu Auvers-sur-Oise, zadnjem ustvarjalnem pribežališču slovitega nizozemskega umetnika Vincenta van Gogha, se je zaključila večletna pravna saga, ki je razdelila krajane in ljubitelje umetnosti.
Na kocki ni bila le zaplata zemlje ob robu vrta, temveč tudi kraj z neprecenljivo umetniško vrednostjo – prostor, kjer je Van Gogh ustvaril svojo zadnjo sliko Drevesne korenine (1890).
Bitka za “Van Goghove korenine”
Zemljišče na naslovu Rue Daubigny 48, danes last francoskega para Jean-François in Hélène Serlinger, je bilo dolga leta predmet spora med lastnikoma in županjo mesta Isabelle Mézières. Slednja je trdila, da gre za javno zemljišče, ki bi moralo pripadati vsem prebivalcem Auversa, saj ima “neprecenljivo kulturno vrednost”. Po petih letih sojenja pa je pritožbeno sodišče v Versaillesu dokončno razsodilo v prid Serlingerjevih in razsodilo, da zemeljski nasip ne predstavlja del javne poti, kot je trdila občina.
Serlingerjeva sta zemljišče kupila leta 2013, ne da bi vedela, kakšen pomen ima kraj v povezavi z Van Goghom. Šele leta 2020 je nizozemski raziskovalec Wouter van der Veen, direktor van Goghovega inštituta, na stari razglednici iz začetka 20. stoletja prepoznal prizor, ki natančno ustreza Van Goghovi sliki. Ta neverjetna primerjava je omogočila natančno lociranje prostora, kjer je umetnik tik pred smrtjo postavil svoje slikarsko stojalo.
Zadnje poteze
Slika Drevesne korenine je eno najbolj enigmatičnih in izrazito ekspresivnih Van Goghovih del – skorajda eksplozija barv in linij brez klasične kompozicijske strukture. Mnogi jo tolmačijo kot umetnikov notranji krik, ustvarjen v zadnjih urah njegovega življenja, preden je odšel na sprehod do bližnjega pšeničnega polja in si vzel življenje.
Direktorica Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, Emilie Gordenker, je ob razkritju lokacije poudarila, da svetloba na sliki kaže, da je Van Gogh najverjetneje slikal vse do poznega popoldneva. “To kaže, da je do zadnjega diha ostal predan ustvarjanju,” je izjavila.
Kulturni turizem ali komercializacija dediščine?
Po odkritju pomena zemljišča sta Serlingerjeva svojo zasebno lastnino preobrazila v turistično točko – obiskovalcem ponujata voden ogled za osem evrov. Ta odločitev je dodatno razburila županjo Mézières, ki trdi, da je to “komercializacija dediščine, ki bi morala pripadati vsem”.
V švicarskem mestu Neuchâtel so začeli izvajati pilotni projekt, v okviru katerega lahko zdravniki predpišejo brezplačne obiske muzejev kot del zdravljenja za izboljšanje duševnega in telesnega zdravja.
Ta inovativni pristop, ki združuje umetnost in zdravstvo, je del širšega prizadevanja za vključevanje kulture v terapijo.
Projekt omogoča zdravnikom, da svojim pacientom predpišejo obisk enega od štirih mestnih muzejev, in to brezplačno. Zdravnik lahko svojim pacientom izda “muzejski recept” kot del zdravljenja, ki krije stroške vstopnine. Gre za pobudo, ki se osredotoča na izboljšanje duševnega zdravja, lajšanje stresa ter zmanjšanje vpliva kroničnih bolezni in duševnih motenj.
Umetnost kot zdravilo za telo in duha
Projekt so navdihnila priporočila Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2019, ki so poudarila številne koristi umetnosti za duševno zdravje. Mnoge študije so namreč pokazale, da lahko umetnost pomaga pri zmanjševanju vpliva travm, upočasnjuje kognitivni upad in izboljšuje splošno počutje. Obiski muzejev in galerij omogočajo obiskovalcem, da se izognejo vsakodnevnim skrbem ter se osredotočijo na umetniške stvaritve, kar ima pozitivne učinke na mentalno zdravje.
Julie Courcier Delafontaine, članica mestnega sveta Neuchâtela, je poudarila, da je pandemija COVID-19 še dodatno osvetlila pomen kulturnih institucij. “Ko so bili kulturni prostori zaprti med epidemijo, smo se vsi zavedli, kako nujni so ti prostori za naše dobro počutje,” je dejala.
Spodbujanje gibanja in zdravja skozi umetnost
Marianne de Reynier Nevsky, vodja kulturne posredniške službe v Neuchâtelu, je prepričana, da lahko ta pobuda koristi širokemu spektru pacientov, od tistih, ki trpijo zaradi depresije, do tistih z motnjami gibanja ali kroničnimi boleznimi. “Pomembno je spodbuditi paciente, da zapustijo dom, se sprehodijo in se vključijo v svoje okolje, četudi je to le ena ura v muzeju,” je pojasnila.
Projekt bo trajal eno leto, po tem pa bodo analizirali rezultate. Če se izkaže za uspešnega, bi ga lahko razširili tudi na druge kulturne dejavnosti, kot sta gledališče in ples. Organizatorji si želijo, da bi umetnost tudi dolgoročno postala del terapij, ki jih pokrivajo zdravstveni zavarovalni sistemi.
Danes, 20. marca 2025, bodo v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor podelili Glazerjeve nagrade, s katerimi Mestna občina Maribor izkazuje priznanje posameznikom za izjemne dosežke na področju kulture.
Glazerjeva nagrada za življenjsko delo: Anka Krašna
Letošnja prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo je akademska slikarka Anka Krašna. Njeno slikarstvo izraža močna čustva in intuitivno zaznavo sveta okoli sebe. V svojih delih se osredotoča na moč narave ter družbene problematike, pri čemer kritično opozarja na neenakost spolov in delavske pravice. Njene razstave, kot je bila denimo slikarska instalacija “Slovenski delavci danes” v opuščenem objektu tekstilne tovarne v Majšperku, obiskovalce nagovarjajo k razmišljanju o družbenih vprašanjih.
Krašna je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1976 in tam leta 1979 zaključila specialistični študij za slikarstvo. Do upokojitve je bila zaposlena kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje na mariborski Pedagoški fakulteti. Do zdaj je imela več kot 100 samostojnih razstav in sodelovala na več kot 300 skupinskih razstavah.
Prejemniki Glazerjevih listin
Poleg nagrade za življenjsko delo bodo podeljene tudi Glazerjeve listine za izjemne dosežke. Pisatelj Avgust Demšar bo prejel priznanje za delo na področju kulture oz. za trilogijo Vodnjaki, v kateri z občutkom za prostor upodablja megleni Maribor, Ptujsko Goro in namišljeno vas Vodnjaki ter prepleta raznolike družbenokritične tematike. Violinistka Oksana Pečeny, koncertna mojstrica orkestra Opere in Baleta SNG Maribor, bo nagrajena za vrhunske koncertne nastope v zadnjih dveh letih. Njeno igranje odlikujeta brezhibna tehnika in izjemna virtuoznost, pri čemer se njena interpretacija razteza čez širok glasbeni repertoar. Igralec Jurij Drevenšek pa bo prejel Glazerjevo listino za vloge, ki jih odlikujeta izjemna predanost in talent, prepoznana tako na gledališkem odru kot na filmskem platnu.
Odbor za podelitev nagrad so sestavljali priznani strokovnjaki s področja kulture in umetnosti: predsednik odbora Rene Maurin ter člani Jure Ivanušič, Jerneja Ferlež, Dejan Pušenjak, Bojan Labovič, Barbara Švrljuga Hergovich, Borut Gombač, dr. Aleš Maver in Zora A. Jurič.
Glazerjeve nagrade so poimenovane po pesniku Janku Glazerju, ki je pomemben del svojega življenja preživel in ustvarjal v Mariboru. Letos je odbor za podelitev nagrad prejel 31 predlogov, kar je sedem več kot lani, kar priča o bogati kulturni dejavnosti v mestu.
Slavnostna podelitev nagrad bo danes ob 19. uri v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor, kjer bodo nagrajenci prejeli zaslužena priznanja za svoje izjemne dosežke na področju kulture.
Vatikan je stopil v digitalni svet s predstavitvijo inovativne izobraževalne igre “Peter je tukaj” (Peter is Here), ki igralcem omogoča raziskovanje in obnovo legendarne bazilike sv. Petra v okolju Minecrafta.
Ta interaktivna igra, razvita v sodelovanju z Microsoftovim programom Minecraft Education, mladim ponuja edinstveno priložnost, da na igriv in poučen način spoznajo bogato zgodovino ter umetniške zaklade ene najpomembnejših sakralnih stavb na svetu.
Digitalna rekonstrukcija bazilike sv. Petra
V sklopu igre, ki je namenjena mladim od 8. do 18. leta starosti, so razvijalci ustvarili natančen 3D digitalni model bazilike, sestavljen iz 400.000 visokoresolucijskih slik. Igralci se lahko skozi virtualni svet premikajo kot restavratorji, pri tem pa uporabljajo simulirane orodje umetne inteligence (UI) za prepoznavanje in obnovo delov bazilike, ki potrebujejo popravila. Ta pristop posnema resnično delo konservatorjev in omogoča mladim, da se preizkusijo v digitalni obnovi kulturne dediščine.
Foto: Minecraft Education
Igranje in učenje skozi zgodovino
Igralci lahko v igri raziskujejo celotno baziliko, vključno z umetniškimi mojstrovinami in skritimi prostori, kot je grobnica sv. Petra. Ob tem srečujejo zgodovinske osebnosti, kot sta Michelangelo in Gian Lorenzo Bernini, ki sta zaznamovala arhitekturni razvoj bazilike. Poleg raziskovanja in restavriranja igra spodbuja tudi sodelovanje med udeleženci, saj lahko igralci skupaj razrešujejo izzive in se učijo o sakralni arhitekturi in umetnosti.
Foto: Minecraft Education
Pomen in prihodnost digitalne dediščine
Na predstavitvi igre, ki je bila 18. marca organizirana v Rimu, so izpostavili pomen digitalnih tehnologij za ohranjanje kulturne dediščine. Kardinal Mauro Gambetti je poudaril, da projekt združuje zabavo in izobraževanje ter odpira vrata vatikanski dediščini tudi tistim, ki bazilike morda nikoli ne bodo obiskali v živo. Brad Smith, predsednik Microsofta, pa je izpostavil, da gre za “velik korak naprej pri prenosu kulture, vere in dediščine v roke otrok po vsem svetu”.
Igra “Peter je tukaj” je dostopna v Minecraft Education knjižnici in na voljo vsem licenciranim uporabnikom. Posamezniki in izobraževalne ustanove lahko preizkusijo tudi brezplačno demo verzijo igre, ki omogoča vpogled v bogato zgodovino in umetnost bazilike sv. Petra.
