Salsa ni zgolj ples – je kompleksen kulturni izraz, ki pripoveduje zgodbo o prepletanju zgodovine, identitete in čustev, zakoreninjenih v clave ritmih, v zvoku tolkal ter večplastne glasbene dediščine Latinske Amerike in Afrike.
Je umetnost, ki nastaja v glasbi in živi skozi gibanje telesa.
Njene korenine segajo v bogato tapiserijo latinskoameriških ritmov, afriških tolkalnih vzorcev in evropskih melodij, ki so se stoletja prepletale v pristaniških mestih Karibov, še posebej v afrokubanskih četrtih Havane. Prav tam so se razvili temelji današnje salse, ki je skozi kulturno izmenjavo med Kubo, Portorikom in Združenimi državami Amerike prerasla v globalni fenomen. Od ulic Havane do newyorških plesnih dvoran je salsa postala univerzalni jezik, ki povezuje ljudi ne glede na izvor, starost ali izkušnje.
Kako je nastala? Kakšno zgodbo nosi v sebi? In zakaj še danes osvaja srca plesalcev po vsem svetu?
Od Havane do New Yorka
Izvor salse sega v afrokubanske glasbene in plesne tradicije, kot so son, mambo, cha-cha-cha in rumba, ki so se oblikovale pod vplivom afriških, španskih in karibskih elementov. Osrednjo vlogo pri oblikovanju ritmične strukture ima clave, osnovni ritmični vzorec, ki določa utrip celotne skladbe in plesnih gibov. Kubanski son, osnovni gradnik salse, je bil v začetku 20. stoletja pod močnim vplivom severnoameriškega jazza in swinga, kar je pomembno prispevalo k njegovemu nadaljnjemu razvoju.
V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja so številni kubanski in portoriški glasbeniki, kot so Celia Cruz, Héctor Lavoe, Willie Colón in Rubén Blades, emigrirali v New York. Tamkajšnje latino skupnosti, soočene z izkušnjo migracij, revščine in družbenih sprememb, so s svojo glasbo ustvarile živahno glasbeno sceno. V tem kontekstu je salsa dozorela v moderno obliko – hitrejši ritem, poudarjene tolkalske linije in izrazitejša plesna gibanja pa so jo naredili globalno prepoznavno.
Različni obrazi salse
Čeprav salsa temelji na istem ritmičnem vzorcu claveja, so se skozi leta razvili različni plesni slogi, ki jih zaznamujejo specifične tehnične in slogovne razlike. Kubanska salsa (Casino) je prepoznavna po krožni dinamiki plesanja, sproščenih gibih ter številnih improviziranih menjavah smeri. Losangeleška salsa (LA Style) se ponaša z energičnimi, dramatičnimi in vizualno atraktivnimi gibi ter se pleše na prvi takt. Newyorška salsa (NY Style ali Mambo Style) je elegantna, fluidna in tehnično precizna, s poudarkom na plesu na drugi takt ter vključuje jazz elemente. Kolumbijska salsa (Cali Style) pa je izredno hitra, tehnično zahtevna ter zaznamovana z zapletenimi koraki in intenzivno ritmično interpretacijo.
Zakaj je salsa več kot le ples?
Salsa ni zgolj skupek korakov ali oblika telesne vadbe – je način izražanja, most med ljudmi in plesna umetnost, ki združuje preteklost in sedanjost. Skozi gibanje plesalec pripoveduje zgodbo, včasih igrivo, drugič zapeljivo, vedno pa v tesnem dialogu s partnerjem in glasbo. Vsak gib je impulz, vsaka pavza pričakovanje, vsak obrat odsev strasti, ki prežema ta ples.
Poleg tega ima salsa globoke kulturne in zgodovinske korenine. Nastala je kot glas upora in ponosa latinskoameriških skupnosti, ki so se skozi glasbo in ples izražale v času družbenih sprememb. Danes še vedno nosi simbol svobode, identitete in prepletanja tradicije z modernimi vplivi. Skozi desetletja je salsa ohranila svojo autentičnost, hkrati pa se prilagajala novim trendom in plesnim interpretacijam, zaradi česar ostaja živahna in aktualna tudi v sodobnem času.
Ko govorimo o zapeljivih latinskoameriških plesih, si mnogi najprej predstavljajo salso ali tango.
A tisti, ki so že vsaj enkrat začutili ritme bachate, vedo, da ta ples skriva nekaj edinstvenega – nežnost, čutnost in neustavljivo privlačnost, ki je osvojila svet.
Od ulične glasbe do svetovne senzacije
Bachata izvira iz Dominikanske republike, kjer se je v prvi polovici 20. stoletja razvila kot glasbeni slog, prepojen z zgodbami o ljubezni, strasti in hrepenenju. Na njeno oblikovanje so vplivale različne glasbene zvrsti, kot so bolero, son cubano in merengue, ki so prispevale k njenemu značilnemu ritmu in melodiji. Sprva je veljala za glasbo revnih in je bila dolgo potisnjena na rob družbe. A vse se je spremenilo v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko so izvajalci, kot so Juan Luis Guerra, Aventura in Romeo Santos, bachato ponesli na svetovne odre. Danes jo lahko slišimo v klubih od New Yorka do Tokia, njen plesni izraz pa je doživel številne preobrazbe.
Bachata skozi gib
Pomembno je razumeti razliko med bachato kot glasbeno zvrstjo in bachato kot plesom. Glasba bachate ima prepoznaven 4/4 ritem, značilne kitarske melodije in čustveno besedilo, medtem ko ples bachate temelji na posebnem vzorcu gibanja, ki se je skozi čas razvijal in prilagajal različnim stilom. Čeprav sta glasba in ples bachate tesno povezana, ni nujno, da sta vedno združena – nekateri glasbeni izvajalci ustvarjajo sodobne verzije bachate, na katere ni nujno, da se pleše v tradicionalnem slogu.
Raznoliki stili bachate
Kar loči bachato od drugih plesov, je njena preprostost v osnovnih korakih, a hkrati neomejene možnosti izražanja skozi gibanje telesa. Osnovni ritem temelji na štirih korakih – tri mehki premiki in značilen “tap” na četrti dobi. A prava lepota se skriva v fluidnih gibih bokov, subtilnih valovih telesa in mehkem vodstvu, ki omogoča popolno povezanost med plesalcema.
Z leti so se razvili različni slogi bachate, vsak s svojim značajem in energijo:
Tradicionalna (dominikanska) bachata – poudarja igrivost in ritmične variacije, pri čemer plesalci pogosto uporabljajo hitre, lahkotne korake ter več svobode v improvizaciji.
Moderna bachata – združuje klasične korake z vplivi drugih plesov, kot so salsa, tango in zouk, ter vključuje tekoče gibe in bolj strukturirane kombinacije.
Sensual bachata – osredotočena na mehke izolacije telesa, elegantne valove in tesno povezavo med partnerjema. Gre za enega najbolj popularnih stilov.
Urbana bachata – energična in moderna različica, ki vključuje elemente hip-hopa in reggaetona, pri čemer plesalci uporabljajo bolj izrazite izolacije in hitre prehode.
Fusion bachata – eklektična kombinacija različnih plesnih vplivov, ki se prilagaja sodobni glasbi in omogoča plesalcem, da ustvarjajo unikatne interpretacije.
Glasba, ki se ji ne moreš upreti
Srce bachate je njena glasba. Tipične melodije, ki jih izvajajo kitara, bas in tolkalni instrumenti, nosijo v sebi melodramatično, a hkrati romantično energijo. Pesmi pogosto govorijo o izgubljeni ljubezni, strasti in hrepenenju, kar dodatno krepi emocionalni naboj plesa. Ko se glasbeni ritem združi z gibom, bachata postane več kot le ples – postane zgodba. Na primer, pesem Obsesión skupine Aventura je popoln prikaz tradicionalne bachate, ki se pleše v preprostem, igrivem slogu. Po drugi strani pa pesmi, kot je Propuesta Indecente Romea Santosa, pogosto spremljajo elementi sensual bachate, kjer je poudarek na gladkih, tekočih gibih in tesnem stiku med plesalcema.
Zakaj bi morali poskusiti bachato?
Čeprav je bachata pogosto povezana s čutnostjo, ni nujno zgolj romantičen ples. Energija in dinamika bachate omogočata zabavo tako v paru kot solo. Poleg tega je odlična izbira za vse, ki želijo izboljšati svojo telesno držo, koordinacijo in samozavest na plesišču.
Za tiste, ki želijo svoje znanje nadgraditi, obstajajo številni festivali, kjer se lahko učite od najboljših plesalcev sveta. Med najodmevnejšimi so Bachata Sensual Festival v Španiji, Bachata Paradise v Mehiki in Bachata Day v Italiji. V Sloveniji pa vedno več plesnih studiev in dogodkov omogoča, da ta plesni fenomen doživimo tudi doma.
Februarja 2025 bo Nova Gorica skupaj z Gorico tudi uradno postala Evropska prestolnica kulture (EPK) GO! 2025!
S poudarkom na čezmejnem sodelovanju in bogati kulturni dediščini obeh mest bo dogajanje prepletalo glasbo, ples, gledališče in vizualne umetnosti.
Poseben vrhunec bo spektakularna otvoritev 8. februarja, ki bo združila več kot 1.000 nastopajočih in številne obiskovalce iz Slovenije, Italije in širše Evrope.
Celodnevno čezmejno dogajanje
Otvoritveni dan se bo začel ob 10. uri na železniški postaji Gorica Center, kjer se bo začela čezmejna povorka s pihalnim orkestrom Gong, ki bo vodil sprehod. Udeleženci, med katerimi bodo glasbeniki, plesalci ter folklorne skupine, bodo pot nadaljevali skozi mestne ulice, kjer se jim bodo pridružili še drugi umetniki, vključno z združenim orkestrom slovenske in italijanske policije. Prva postaja bo Travnik ob 11.15, kjer bosta obiskovalce nagovorila župana obeh mest, Rodolfo Ziberna in Samo Turel. Ob 13.15 se bo povorka nadaljevala proti nekdanji carinarnici, kjer bo ob 14. uri sledil simboličen prehod v Novo Gorico.
V Novi Gorici bo povorka potekala preko Erjavčeve ulice, Rusjanovega trga in Bevkovega trga, kjer bo ob 15. uri sledil nagovor županov ter predstavitev stojnic s kulinarično ponudbo. Parado bodo obogatili številni umetniški vložk. Dogajanje se bo postopoma selilo proti Trgu Edvarda Kardelja, kjer se bodo obiskovalci od 16. do 18. ure lahko zbrali in družili na prizorišču večernega spektakla.
Umetniški spektakel na Trgu Edvarda Kardelja
Ob 18. uri bo na Trgu Edvarda Kardelja sledil osrednji umetniški spektakel, ki ga bo režirala Neda Rusjan Bric. Gre za predstavo, ki bo združevala različne umetniške izraze ter simbolično poudarila brezmejno kulturno povezanost obeh mest. Organizatorji obljubljajo nepozaben večer, ki se bo nadaljeval s praznovanjem pod naslovom Brezmejna zabava – Borderless Party.
Februar prinaša pestro kulturno dogajanje
Poleg otvoritvenega dogodka bo februar v znamenju številnih kulturnih prireditev. 3. februarja bo celodnevni dogodek posvečen obletnici rojstva Nore Gregor, dan kasneje pa se bo ponovno odprla Muzejska zbirka Miren. Ljubitelji gledališča bodo lahko spremljali Dodekalogijo 1972–1983 režiserja Tomija Janežiča, ki bo februarja ponudila dve predstavi iz te edinstvene serije dvanajstih odrskih del.
V Plesnem teatru Ljubljana (PTL) bodo nocoj ob 20. uri premierno uprizorili plesno-gledališko predstavo Generacije Branka Potočana in skupine Fourklor.
Projekt, nastal ob 30-letnici skupine Fourklor in Vitkar zavoda, je zasnovan na duetih plesalcev različnih generacij, starih od 16 do 60 let.
Predstava se osredotoča na pomen posameznika za kolektiv in kolektiva za posameznika, pri čemer raziskuje temeljne človeške vrednote, kot so povezovanje, sodelovanje in empatija, onkraj sebične kapitalistične logike.
V ospredju predstave je japonski koncept “ikigai”, ki se ukvarja s smislom obstoja ter raziskuje vzroke za uživanje življenja. Po japonskem prepričanju so majhne radosti v vsakdanjem življenju ključ do bolj izpopolnjenega bivanja. To izpopolnjenost ustvarjalci ponazarjajo z iskrenim stikom med različnimi generacijami. Poudarek je na svobodi gibanja, delu različnih teles in njihovi povezanosti.
Kot so zapisali v PTL, je predstava prežeta z mešanico humorja, žalosti in melanholije, ki ustvarja napetost in tragikomedijo ter vabi gledalce v magično vzdušje. Koreograf in režiser Branko Potočan poudarja: “Vsak je to, kar je,” kar je vodilo predstave, ki izpostavlja pristnost in edinstvenost vsakega posameznika.
Generacije se dotikajo tudi aktualnih družbenih vprašanj, kot je staranje prebivalstva v Evropi. Namesto da bi to dojemali kot breme, ustvarjalci opozarjajo na potencial daljšega življenja za prispevanje k kakovosti in blaginji družbe.
Poleg Branka Potočana so med ustvarjalci predstave še Anamaria Bagarić, Jurij Krajnik, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman in Veronika Valdes. Glasbo je prispeval Marko Brdnik, dramaturgijo Jernej Potočan, za oblikovanje svetlobe pa je poskrbel Gregor Kuhar.
Generacije so del dvoletnega avtorskega opusa in predstavljajo pomemben mejnik v plesni zgodovini skupine Fourklor in zavoda Vitkar. Po premieri bodo predstavo uprizorili še 26., 27. in 28. decembra ob 20. uri.
Balet je umetnost, ki združuje tehniko, eleganco in strast.
Gibčnost, tehnična dovršenost in izjemna izraznost baletnih plesalcev in plesalk so oblikovale podobo baleta in v srcih občinstva pustile neizbrisen pečat.
Spoznajmo nekaj najbolj slavnih baletnih plesalk, ki so pustile nepozabno sled v zgodovini baleta.
Marie Taglioni (1804-1884)
Italijanska baletna plesalka Marie Taglioni je močno vplivala na obdobje romantike v baletu. Uril jo je predvsem njen oče Filippo Taglioni, leta 1822 pa je debitirala na Dunaju. V očetovem baletu La Sylphide, predstavljenem v Parizu leta 1832, je postala ena prvih žensk, ki je plesala na skrajnih konicah in tako ustvarila podobo baletnih špic. Bila je tudi prva baletka, ki je skrajšala svoje baletno krilo in s tem občinstvu omogočila, da je videlo njeno tehniko plesanja na konicah prstov. Postala je ena izmed najbolj slavnih italijanskih baletk – občinstvo pa jo je tako vzljubilo, da so po njej celo poimenovali torte in sladkarije.
Ana Pavlova (1881 – 1931)
Ana Pavlova velja za eno najboljših plesalk klasičnega baleta. Ruska primabalerina je leta 1891 dobila mesto v carski baletni šoli v Sankt Peterburgu, stara komaj 10 let. Še posebej je znana po svoji vlogi “umirajočega laboda”. Tri minute in 23 sekund solo rutino je posebej za Pavlovo koreografiral slavni Mihail Fokin in velja za pomemben mejnik v zgodovini baleta. Odplesala jo je približno 4000-krat in postala prva balerina, ki je gostovala po vsem svetu. Tik pred smrtjo naj bi izgovorila svoje slavne zadnje besede: “Pripravite moj kostum laboda”.
Margot Fonteyn (1919 – 1991)
Margot Fonteyn je bila ena najslavnejših plesalk londonskega Kraljevega baleta. Angleška ikona, ki jo je kraljica Elizabeta II. imenovala za primabalerino assoluta, je bila znana po svojem liričnem slogu, muzikalnosti, tehničnih spretnostih in popolnih linijah. Fonteyn se je Kraljevemu baletu pridružil pri 16-ih letih in odplesala mnoge klasične vloge v baletih, kot so Giselle, Trnuljčica ter Romeo in Julija. Mednarodno slavo je doživela v 60. letih, ko je začela plesati z znanim ruskim plesalcem Rudolfom Nurejevim.
Alicia Alonso (1920 – 2019)
Alicia Alonso, rojena na obrobju kubanske Havane, je na odru debitirala pri 11-ih letih v vlogi Trnuljčice. Pri 16-ih letih se je preselila v New York, da bi nadaljevala poklicno kariero in nadaljevala šolanje. Pri 20-ih letih so ji diagnosticirali odstop mrežnice in je morala posledično prestati tri operacije. Čeprav je bila zaradi tega priklenjena na posteljo, je v kasnejšem intervjuju rekla: »Plesala sem v mislih. Slepa, negibna, ležeč na hrbtu.« Ko je ozdravela, je za Ameriško baletno gledališče nastopila v vlogi Giselle, ki je postala ena najbolj znanih vlog v njeni karieri. Leta 1948 je ustanovila baletno skupino Alicia Alonso, ki je sčasoma postala Ballet Nacional de Cuba.
Maria Tallchief (1925 – 2013)
Ne samo, da Maria Tallchief veljala za prvo ameriško primabalerino v zgodovini, ampak se je leta 1947 zapisala v zgodovino tudi kot prva ameriška staroselka, ki si je prislužila ta naziv. V spektakularni karieri, ki je trajala več kot 50 let, je Maria Tallchief na novo definirala ameriško umetniško identiteto doma in v tujini ter na novo redifinirala meje tradicionalnega baleta.
Natalia Makarova (1940 – )
V Rusiji rojena balerina se je začela izobraževati na leningrajski koreografski šoli pri 12 letih. Po diplomi leta 1959 se je pridružila baletu Kirov (danes Mariinsky) in kmalu postala ena njihovih vodilnih balerin. S svojo neverjetno tehniko, izjemno gibljivostjo in izrazno močjo je hitro pridobila prepoznavnost. Njena izjemna tehnika in igralska senzibilnost sta ji omogočili, da se je izkazala v številnih različnih vlogah, čeprav je morda najbolj znana po vlogi v Giselle.
Sylvie Guillem (1965 – )
Sylvie Guillem, francoska baletna plesalka, je znana po svojem revolucionarnem in netradicionalnem pristopu k baletu. Leta 1984 je postala najmlajša plesalka v zgodovini Baleta pariške Opere, ki je imela najvišji položaj étoile (“zvezda”). Njena izjemna gibljivost in inovativni pristop k tradicionalnim plesnim formam so ji prinesli svetovno slavo in danes velja za ikono sodobnega plesa.
Misty Copeland (1982 -)
Misty Copeland, ameriška baletna plesalka, je podrla tabuje, ko je leta 2015 postala prva afroameriška primabalerina v prestižnem Ameriškem baletnem gledališču. Čeprav je začela trenirati pozno, pri 13 letih, je Copelandova plesala v najznamenitejših baletnih predstavah. Njeno izjemno delo ni le vplivalo na razumevanje rase in raznolikosti v baletu, temveč je tudi navdihnilo mnoge mlade plesalke, ki so si želele slediti svojim sanjam, ne glede na barvo kože.
Ljudje z vseh koncev sveta si delimo ljubezen do plesa in glasbe.
Tradicionalni plesi so dragocen del kulturne dediščine, ki ohranjajo zgodovino in identiteto skupnosti. Skupnosti po celem svetu imajo svoje edinstvene tradicionalne plese, s katerimi izražajo čustva, pripovedujejo zgodbe ter ohranjajo in prenašajo kulturne vrednote ter kolektivni spomin.
Tinikling (Filipini)
Tinikling je tradicionalni filipinski ples, pri katerem plesalci med dvema palicama izvajajo zapletene in dinamične korake, pri tem pa se izogibajo trkom z bambusovimi palicami, ki se premikajo v ritmu glasbe. Ples naj bi bil poimenovan po dolgonogi ptici “tikling” in je najverjetneje nastal v času španske kolonizacije Filipinov. Plesalci pri gibanju posnemajo gibe ptice, ko se ta izogiba bambusovim pastem, ki so jih postavili filipinski kmetje na riževih poljih, da bi zaščitili svoje nasade. Pri plesu se uporabljata dva para bambusovih palic. Plesalke in plesalci so oblečeni v tipična oblačila in ples izvajajo bosi. Nekateri pravijo, da tinikling predstavlja dve glavni značilnosti Filipincev – vzdržljivost in željo po zabavi.
Irski step ples (Irska)
Irski step ples je postal eden izmed najbolj prepoznavnih elementov irske kulture in ima korenine v predzgodovinskih irskih plesih. Ta plesni stil je značilen po hitrih in natančnih korakih, ki se izvajajo z ritmičnim udarcem ob tla. Glavni poudarek je na gibanju nog, pri čemer so roke pogosto tesno in nepremično ob telesu ali v točno določenih položajih. Plesalci nosijo tradicionalna pisana in okrašena oblačila, kot so krila, jopiči in čevlji s trdimi podplati in kovinskimi podlogami na prstih in petah, s katerimi ustvarjajo značilen zvok, ki spremlja glasbo. Za popularizacijo te plesne oblike je še posebej zaslužna plesna skupina Riverdance, ki je pomembno prispevala k prepoznavnosti irskega step plesa in je združila tradicionalne elemente s sodobnimi plesnimi tehnikami.
Capoeira (Brazilija)
Capoeira je brazilska borilna veščina in plesna ter akrobatska oblika, ki ima korenine v afriških suženjskih skupnostih v Braziliji. Sužnji so jo najverjetneje razvili kot način obrambe pred svojimi nadrejenimi, pri tem pa so skrivali svoje borilne veščine za videzom glasbenega in plesnega izraza. Izvaja se ob glasbilih in tradicionalnih brazilskih pesmih. Sestavljajo jo specifični gibi, kot so brce, zamahi, akrobacije in gibi na tleh, za razliko od drugih borilnih veščin pa je udeleženec ves čas v gibanju.
Kathak (Indija)
Kathak je klasični indijski plesni slog, ki izvira iz severne Indije. Ta plesna oblika ima globoke korenine v hinduizmu in muslimanski kulturi. Poimenovanje izhaja iz sanskrtske besede “Katha” in pomeni “zgodba”, “Kathakar” pa je “tisti, ki pripoveduje zgodbo”. Potujoči pripovedovalci so namreč skozi ples, pesmi in glasbo prenašali zgodbe, ki so jih navdihnili indijski starodavni epi in mitologije. Izvajalci kathaka prikazujejo zgodbe z gracioznimi ter ritmičnimi gibi rok in nog ter z intenzivno obrazno mimiko. Posebnost so majhni zvončki na gležnju, ki vzpostavljajo dodatne kompleksne ritmične vzorce.
Haka (Nova Zelandija)
Haka je tradicionalni vojni ples Maorov, avtohtonega ljudstva na Novi Zelandiji. Ta močan in izrazito ekspresiven ples ima pomembno vlogo v maorski kulturi, saj velja za izraz ponosa, moči, enotnosti in časti. Plesalci (ali bojevniki) ritmično topotajo z nogami, se udarjajo po prsih, medtem ko glasno skandirajo, gestikulirajo in delajo izrazite obrazne izraze. Ples se je simbolno uporabljal uporabljal na bojiščih za ustrahovanje nasprotnikov in v trenutkih miru kot izraz spoštovanja. Haka se danes izvaja v različnih kontekstih – v obredih, praznovanjih, porokah, športnih dogodkih ali kot del kulturnih prireditev.
Hopak (Ukrajina)
Hopak je znan tudi kot kozaški ples in je nacionalni ples Ukrajine. Začel se je kot družabni ples v 16. oz. 17. stoletju, ko so ga izvajali moški, ki so se vračali iz bitke in pri tem pogosto poustvarjali ter slavili prizore z bojišča s pravimi meči in drugim orožjem. Z značilnimi in ekstravagantnimi gibi, kot so počepi, brce in akrobacije so množici želeli prikazati svoje junaštvo in pogum. Skozi stoletja se je ples nadalje razvijal – danes ga plešejo tudi ženske plesalke. Hopak nima točno določenega vzorca korakov. Moški običajno improvizirajo korake, visoke poskoke, počepe in obrate, ženske pa se pri tem zibljejo, ploskajo ali krožijo.
Hula (Havaji)
Hula je pomemben del havajske kulture in ima globoko simboliko. Je izraz havajskega načina življenja, zgodovine, mitologije in povezanosti z naravo. Obstajata dve osnovni obliki hule: hula kahiko (stara hula) in hula ʻauana (moderna hula). Hula kahiko se je razvila pred prihodom evropskih raziskovalcev in misijonarjev na Havaje. Uporabljala se je za prenašanje zgodovine, mitologije in ritualov ter je vključevala tradicionalne instrumente, kot so tolkala in naravni predmeti (školjke, kamni ipd.). Hula ʻauana se je razvila v obdobju po stiku z evropsko kulturo, je bolj sproščena oblika in se običajno izvaja ob spremljavi ukulele ali kitare.
Apsara (Kambodža)
Apsara je kmerski klasični ples, ki se je najverjetneje razvil okrog 11. stoletja. Kmeri so etnična skupina jugovzhodne Azije, ki izvira iz Kambodže, kjer je ta oblika plesa še posebej prisotna – najdemo pa jo lahko tudi v sosednji Tajski in Laosu. Apsare so v hindujski mitologiji ženski duhovi, ki predstavljajo vodo in oblake in občasno obiščejo nas svet, da kraljem posredujejo sporočila bogov in jih zabavajo s svojim plesom. Imajo tudi moč, da moške hipnotizirajo s svojo lepoto in gracioznimi, stiliziranimi gibi in kretnjami.
