Razstava raziskuje odnos do narave in pristope k ekološkemu mišljenju v moderni arhitekturi in oblikovanju. Njeno izhodišče je zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), z bogatim naborom projektov, predmetov in dokumentacije s področij arhitekture, oblikovanja in fotografije 20. stoletja, ki so ga zlasti na globalnem severu zaznamovali modernistični ideali napredka, utemeljeni na ideji nenehne gospodarske rasti in industrijske proizvodnje, ki so bistveno prispevali k izčrpavanju naravnih virov in h globalnemu segrevanju.
Skozi teme Drevo, Organske strukture, Arhitektura in okolje, Mesto kot organizem in Ekološko znanje ter z intervencijami sodobnih ustvarjalcev razstava predstavlja različne projekte in pristope, ki obravnavajo vprašanja narave, okolja in krajine ter brišejo (navidezno) ločnico med naravo in kulturo.
Razstavo kurirata 𝗖𝘃𝗲𝘁𝗸𝗮 𝗣𝗼𝘇̌𝗮𝗿 in 𝗠𝗮𝗷𝗮 𝗩𝗮𝗿𝗱𝗷𝗮𝗻.
Razstava bo na ogled do 30. oktobra 2026.
Razstavno-raziskovalni projekt je nastal v sodelovanju Fundacije Bauhaus Dessau, Muzeja sodobne umetnosti (MSU) iz Zagreba in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Vabimo vas na voden ogled Arhitektura v živo v Kranju, kjer bomo skozi izbrane prostorske poudarke odkrivali izjemen opus arhitekta Marjana Šorlija, enega ključnih snovalcev modernega povojnega Kranja.
Marjan Šorli (1915–1975), rojen na Rupi pri Kranju, je eden ključnih arhitektov povojnega slovenskega modernizma in ustvarjalec, ki je kot arhitekt v Projektivnem podjetju Kranj ter kot mestni arhitekt (1957–1959) sooblikoval razvoj mesta v času njegove najintenzivnejše rasti.
Šorli je bil izjemno raznolik ustvarjalec, urbanist, arhitekt in načrtovalec javnega prostora. V okviru Ministrstva za gradnje je soavtorsko pripravljal regulacijske načrte številnih slovenskih krajev, njegova najbolj celovita urbanistična naloga pa je bila generalni ureditveni načrt Kranja iz leta 1949. Z njim je začrtal sodobno mestno strukturo, nove soseske Zlato polje, Planina in Huje ter idejo »zelenega sistema«, ki je Kranj povezoval preko kanjona Kokre, Savskega otoka in zelenih pasov med stanovanjskimi območji.
Med njegovimi najbolj prepoznavnimi deli v Kranju so:
▪︎ Prešernov gaj (z Ruško Ogorevc, 1950–52), subtilna preobrazba nekdanjega pokopališča v tihi spominski park;
▪︎ paviljon ob šoli in vrt z mostom (1951–53), eden prvih primerov moderne krajinske arhitekture v mestu;
▪︎ Mestna kavarna in slaščičarna (1953–54);
▪︎ otroški vrtec na Planini (vrtec Tatjane Odrove, dan. Sonček) (1957–58), mednarodno prepoznan kot vzoren primer novega pristopa k predšolski arhitekturi;
▪︎ stanovanjske zazidave Zlato polje, Vodovodni stolp in Huje ter značilni stanovanjski stolpiči z zamaknjenimi etažami;
▪︎ Mestna mesnica (1960), drzna sodobna interpolacija v historični ambient;
▪︎ prizidek Merkurja in ureditev Jahačevega prelaza (1956–57);
▪︎ ter Nebotičnik z lekarno in banko (1960–64), nova višinska dominanta, ki je mestu vtisnila sodoben značaj.
Na sprehodu bomo odkrivali ključne točke tega razvoja, od mirnih zelenih ambientov do drznih rešitev oziroma arhitekturnih posegov, ki so Kranj popeljali v moderno dobo.
Z nami bodo dr. 𝗠𝗮𝗿𝘁𝗶𝗻𝗮 𝗠𝗮𝗹𝗲𝘀̌𝗶𝗰̌ in 𝗔𝗻𝗱𝗿𝗮𝘇̌ 𝗞𝗲𝗿𝘀̌𝗶𝗰̌, kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ter 𝗣𝗲𝘁𝗿𝗮 𝗣𝘂𝗵𝗮𝗿, avtorica velike pregledne razstave Šorlijev Kranj, Arhitekt Marjan Šorli – 110 let od rojstva in 50 let od smrti v Mestni knjižnici Kranj.
Vodstvo organiziramo v sodelovanju z Mestno knjižnico Kranj in Layerjevo hišo.
Ana Kravanja: violina, viola, ribab, qeychak, balafon, okvirni boben, zvončki, različni predmeti, tolkala, blokflavta, glas
Iztok Koren: banjo, tri-strunsko banjo, gembri, morin khuur, balafon, tolkala
Samo Kutin: lajna, basovska harfa, harmonij, lire, okvirni boben, tampura brač, brač, lutnja, zvončki, balafon, akustični resonator, različni predmeti, glas
“Some bands use a variety of traditional instruments to make music – and then there are Širom.” (Jude Rodgers, The Guardian)
Prekmursko-tolminsko-kraška naveza Iztoka Korena, Sama Kutina in Ane Kravanja je v desetih letih delovanja združila pokrajine žanrov, pristopov, zgodovin in muzikalno-rokodelske domišljije. Njihov samosvoj izraz je razpet med široko polje ljudskih zvenov in sodobnih akustično-rockerskih meditacij. Kar naposled slišimo, je prizemljen, vendar še vedno mističen minimalizem.
Zadnji album V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja (In the Wind of Night, Hard-Fallen Incantations Whisper), je izšel 3. oktobra pri renomirani založbi Glitterbeat in požel precej pozornosti uveljavljenih svetovnih medijev. V The Guardianu je postal celo album meseca oktobra. Na albumu so v kompozicije prelili doživetja in občutja skozi bogat nabor glasbil in spet ustvarili hibridni zvočni svet, v katerem se srečujejo tradicija, raziskovanje in domišljija.
Ko govorimo o Širom, govorimo o domačem glasbenem fenomenu, ki se je z izvirnim prepletom raznolikih pristopov, orodij in izčiščene muzikalne domišljije uveljavil kot edinstven bend na svetovni sceni.
Njihove brezmejne glasbene sposobnosti bomo, z velikim veseljem lahko preverili 27. novembra v intimnem okolju tolminskega SDKja ter tudi z njihovo pomočjo obeležili četrt stoletja delovanja Zveze Mink..
Koncert sofinancira občina Tolmin
Zaradi omejene kapacitete prostora so obvezne rezervacije na: office@sajeta.org s pripisom ”ŠIROM @SDK”
Fužinski grad so sezidali člani rodbine Khisl v sredini 16. stoletja. Takrat je dokazoval bogastvo, ugled in politično moč prvih lastnikov. Že ob koncu stoletja in v naslednjih obdobjih je grad večkrat zamenjal lastnike, kar se je odražalo tudi v stavbni strukturi. Pomembno dopolnitev predstavlja hidroelektrarna, ki so jo gradu prizidali leta 1897 za potrebe vevške papirnice. Elektrarna deluje še danes in je svojevrstna tehniška znamenitost. Grad Fužine je bil leta 1984 razglašen za kulturni spomenik in je od leta 1990 namenjen muzejski dejavnosti v upravljanju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Po gradu bo vodila 𝐊𝐚𝐭𝐚𝐫𝐢𝐧𝐚 𝐌𝐞𝐭𝐞𝐥𝐤𝐨. Katarina Metelko je strokovnjakinja za umetnostno, stavbno in kulturno zgodovino posvetne arhitekture na Slovenskem. Posebno pozornost posveča stavbni in kulturni dediščini gradu Fužine in družine Khisl.
Zbirno mesto: na razstavi Sijoče nevidno mesto, v pritličju Eda centra, Delpinova 18, 5000 Nova Gorica
Prostorske kvalitete Nove Gorice, ki jih danes prepoznavamo kot najznačilnejše, izhajajo iz načrta Nove Gorice, ki ga je naredil arhitekt Edvard Ravnikar v prvih povojnih letih, v iskanju prostorskih znakov nove razmejitve in bolj humanega prostora. Čeprav zaradi gospodarskih in finančnih razlogov marsikaj ni bilo zgrajeno, praznine še danes soustvarjajo mesto. Poleg Edvarda Ravnikarja, ki je na projektu Nove Gorice sodeloval le nekaj let, je v mestu pustilo pečat še veliko drugih arhitektov: Vinko Glanz z občinsko stavbo, Marijan Vrtovec s prvo projektirano peš cono v takratni Jugoslaviji, dolgoletni mestni urbanist Tomaž Vuga, z najbolj poznano sosesko Gradnikove brigade, Vojteh Ravnikar z gledališčem in knjižnico, Sadar+Vuga arhitekti z nedavno prenovo železniške postaje in podhoda v okviru EPK distrikta.
Novo Gorico si bomo ogledali z izhodiščem na razstavi Sijoče nevidno mesto, ki jo je skupina Nonument Group pripravila v Eda centru v Novi Gorici, v okviru Evropske prestolnice kulture 2025. Razstava raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte. Gre za javne prostore, stavbe in druge arhitekturne elemente, ki so bili zasnovani z ljubeznijo in s predanostjo do mesta vrtnic, vendar so danes v fizičnem prostoru nevidni. Številni med njimi, kot je bila betonska sončna skulptura za legendarnim kompleksom Argonavti, so bili že zdavnaj porušeni. Drugi, denimo Park znanja arhitekta Borisa Podrecce, so ostali le ideje na papirju.
Tretji, na primer projekt 12 Ravnikarjevih blokov, so bili izvedeni le delno, zgradili so 6 objektov na južni strani Magistrale, zrcalnih 6 na severni strani pa ne.
Prav s temi prazninami in z nedokončanimi ureditvami, ki dajejo mestu dvojno podobo nedosegljivega ideala in večnega gradbišča, Nova Gorica ohranja kal utopičnega mesta, ki iz realiziranih utopij ponavadi tako hitro izgine.
Na sprehodu po Novi Gorici si bomo ogledali preplet zgrajenih in nezgrajenih plasti mesta. Vodila bo Eva Sušnik, soavtorica razstave Sijoče nevidno mesto, arhitektka, ki živi in dela v Novi Gorici. Kot piska sodeluje z arhitekturno revijo Outsider, pa tudi z revijo Razpotja in Isonzo-Soča. Zanimata jo prostor in arhitekturna zgodovina somestja Gorice in Nove Gorice.
Predstavitev dvojezične znanstvene monografije o Edvardu Ravnikarju in pogovor z urednikom dr. Milošem Koscem ter ostalimi ustvarjalkami in ustvarjalci knjige
Arhitekt Edvard Ravnikar je s svojo metodo dela vedno znova dokazoval, da se ustvarjalnost porodi ravno iz napajanja z ustvarjalnim dvomom in s kritično analizo stanja, ki sta temelja vsake izvirne intervencije v svet. Zato v času družbenih in okoljskih sprememb 21. stoletja Ravnikarjeva arhitektura ni samo poglavje iz zgodovine modernizma, ampak tudi intelektualni izziv, ki kaže, kako lahko arhitekt s kultivacijo ustvarjalnega dvoma v prostoru, risbi, sliki in besedi posega v polje družbenega in tako postavlja ogrodje boljšega sveta.
Pravkar izdana knjiga Struktura modernosti predstavlja nove prispevke raziskovalcev o delu in misli našega osrednjega arhitekta modernizma, ki obenem velja tudi za očeta urbanistične podobe Nove Gorice. Na podlagi raziskave Ravnikarjeve zapuščine, ki so jo v letih 2022 in 2023 Muzeju za arhitekturo in oblikovanje predali njegovi dediči, in donacije Fakulteta za arhitekturo, ki je del zbirke MAO že poldrugo desetletje, sta nastali razstava in knjiga Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja, ki raziskovalni poudarek od preučevanja realiziranih Ravnikarjevih del premikata proti arhitektovemu specifičnemu ustvarjalnemu procesu. V knjigi predstavljamo kompleksnost razvoja, iskanja, dilem, sprememb in usode nekaterih ključnih Ravnikarjevih del, s katerimi je arhitekt kritično preizprašal idejne in oblikovalske dogme mednarodnega sloga in postavil temelje samoniklega modernizma ljubljanske šole za arhitekturo.
Pet sklopov Ravnikarjevega ustvarjanja za slovensko in tudi mednarodno zgodovino arhitekturnega modernizma pomenijo točke intelektualnega in ustvarjalnega preobrata. Susanna Campeotto piše o Ravnikarjevih spominskih ureditvah iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let, ki so ustvarile nov, s krajino intimno povezan spominski jezik, ki je likovnost modernizma združeval z izkušnjami iz Plečnikove šole. Aleš Vodopivec zasnovo in proces izgradnje stavbe Okrajnega ljudskega odbora Kranj razume kot izvirno sintezo modernizma in tradicije, ki je osnovni temeljni kamen slovenske arhitekturne samozavesti dvajsetega stoletja. Vladimir Kulić bere Ravnikarjev proces ustvarjanja Trga revolucije v Ljubljani kot ustvarjanje novega arhitekturnega znanja, ki je zasidrano v tradiciji in od nje obenem tudi emancipirano. V neuresničenih urbanističnih načrtih za Skopje in Benetke sam iščem sledi Ravnikarjevega radikalnega urbanističnega projekta, temelječega na podlagi kritične analize problemov, ki jih je v šestdesetih letih vse očitneje povzročal ortodoksni modernizem, namesto, da bi jih razreševal. Martina Malešič z raziskavo ukvarjanja arhitekta in njegovih učenk in učencev z vprašanjem modernega stanovanja poudarja pomen Ravnikarjevega seminarja kot ustvarjalnega laboratorija idej in njihove diseminacije v strokovni in splošni javnosti. Nika Novak in Maruša Dražil predstavljata strokovne dileme pri sprejemu in obdelavi Ravnikarjeve zapuščine v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki odpirajo tudi vprašanja hrambe in dostopnosti arhitekturnih arhivov v enaindvajsetem stoletju. Slikovne priloge predstavljajo izbor arhivskega gradiva iz Ravnikarjevega arhiva zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Fotografije Petra Žargija pa so avtorski komentar stanja, ohranjenosti in (ne)ustrezne rabe Ravnikarjevih del v letu 2023. Knjigo prepredajo odlomki iz Ravnikarjevih osebnih dnevnikov, ki so v lasti njegovih potomcev in so v veliki meri neobljavljeni.
Ogled izbora Ravnikarjevih načrtov in skic za Novo Gorico iz zbirke MAO v pritličju Eda centra, Delpinova 18, 5000 Nova Gorica
Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v svoji arhitekturni zbirki hrani bogato zapuščino Edvarda Ravnikarja, v kateri je tudi nekaj načrtov, skic in fotografij iz obdobja snovanja Nove Gorice. Na dogodku bodo imeli obiskovalci edinstveno priložnost gradivo videti v živo in si ga natančno ogledati skupaj s kustosi ter strokovnjaki za Ravnikarjevo arhitekturo.
Dogodek je nastal v soorganizaciji MAO, MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti, Nonument Group in GO! 2025.
