Prostor, kjer je Van Gogh naslikal svojo zadnjo sliko, ostaja v zasebnih rokah
V francoskem mestecu Auvers-sur-Oise, zadnjem ustvarjalnem pribežališču slovitega nizozemskega umetnika Vincenta van Gogha, se je zaključila večletna pravna saga, ki je razdelila krajane in ljubitelje umetnosti.
Na kocki ni bila le zaplata zemlje ob robu vrta, temveč tudi kraj z neprecenljivo umetniško vrednostjo – prostor, kjer je Van Gogh ustvaril svojo zadnjo sliko Drevesne korenine (1890).
Bitka za “Van Goghove korenine”
Zemljišče na naslovu Rue Daubigny 48, danes last francoskega para Jean-François in Hélène Serlinger, je bilo dolga leta predmet spora med lastnikoma in županjo mesta Isabelle Mézières. Slednja je trdila, da gre za javno zemljišče, ki bi moralo pripadati vsem prebivalcem Auversa, saj ima “neprecenljivo kulturno vrednost”. Po petih letih sojenja pa je pritožbeno sodišče v Versaillesu dokončno razsodilo v prid Serlingerjevih in razsodilo, da zemeljski nasip ne predstavlja del javne poti, kot je trdila občina.
Serlingerjeva sta zemljišče kupila leta 2013, ne da bi vedela, kakšen pomen ima kraj v povezavi z Van Goghom. Šele leta 2020 je nizozemski raziskovalec Wouter van der Veen, direktor van Goghovega inštituta, na stari razglednici iz začetka 20. stoletja prepoznal prizor, ki natančno ustreza Van Goghovi sliki. Ta neverjetna primerjava je omogočila natančno lociranje prostora, kjer je umetnik tik pred smrtjo postavil svoje slikarsko stojalo.
Zadnje poteze
Slika Drevesne korenine je eno najbolj enigmatičnih in izrazito ekspresivnih Van Goghovih del – skorajda eksplozija barv in linij brez klasične kompozicijske strukture. Mnogi jo tolmačijo kot umetnikov notranji krik, ustvarjen v zadnjih urah njegovega življenja, preden je odšel na sprehod do bližnjega pšeničnega polja in si vzel življenje.
Direktorica Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, Emilie Gordenker, je ob razkritju lokacije poudarila, da svetloba na sliki kaže, da je Van Gogh najverjetneje slikal vse do poznega popoldneva. “To kaže, da je do zadnjega diha ostal predan ustvarjanju,” je izjavila.
Kulturni turizem ali komercializacija dediščine?
Po odkritju pomena zemljišča sta Serlingerjeva svojo zasebno lastnino preobrazila v turistično točko – obiskovalcem ponujata voden ogled za osem evrov. Ta odločitev je dodatno razburila županjo Mézières, ki trdi, da je to “komercializacija dediščine, ki bi morala pripadati vsem”.
