Ikonični Stonehenge že stoletja buri domišljijo – ne le zaradi svoje skrivnostne namembnosti, temveč tudi zaradi vprašanja, kako so ogromni kamniti bloki sploh prispeli na angleško planjavo Salisbury.
Nova znanstvena raziskava zdaj ponuja enega najprepričljivejših odgovorov doslej: kamnov niso tja prinesle sile narave, temveč ljudje.
Raziskovalci z avstralske Curtin University so s pomočjo sodobnih geokemičnih metod skoraj dokončno ovrgli dolgoletno teorijo, da naj bi kamne v času ledene dobe na območje Stonehengea odložili ledeniki. Njihove ugotovitve so bile objavljene v ugledni znanstveni reviji Communications Earth & Environment in pomembno vplivajo na razumevanje nastanka enega najbolj znanih spomenikov svetovne kulturne dediščine.
Sledi v zrnih peska
Raziskava se ne osredotoča neposredno na kamnite bloke, temveč na komaj vidne mineralne sledi v rečnih sedimentih v okolici Stonehengea. Znanstveniki so analizirali več sto kristalov cirkona – izjemno odpornega minerala, ki v sebi ohranja “geološki spomin” o poti, ki so jo delci kamnin prepotovali skozi milijone let.
Če bi ledeniki v prazgodovini res dosegli južno Anglijo in tja prenesli kamne iz Walesa ali celo Škotske, bi to pustilo jasne mineralne sledi v tamkajšnjih sedimentih. Toda prav tega raziskovalci niso našli. Območje planjave je po njihovih ugotovitvah v pleistocenu ostalo nepoledenelo.
Kamni z oddaljenih krajev
To spoznanje ima daljnosežne posledice. Znano je, da so večji peščenjakovi bloki (t. i. sarseni), težki tudi do 25 ton, prišli iz Marlborough Downsa, približno 30 kilometrov stran. Še bolj osupljiva pa je pot manjših, a še vedno večtonskih modrikastih kamnov iz valižskih hribov Preseli – več kot 280 kilometrov oddaljenih.
Nedavne raziskave so pokazale celo, da tako imenovani oltarni kamen v središču spomenika najverjetneje izvira s Škotske. Skupaj te ugotovitve rišejo sliko neolitskih skupnosti, ki so bile sposobne izjemne organizacije, načrtovanja in kolektivnega napora.
Kako so to storili, ostaja odprto vprašanje
Čeprav je danes vse bolj jasno, da so kamne premaknile človeške roke, ostaja vprašanje kako. So jih vlekli po kopnem s pomočjo lesenih valjev? So jih del poti prepeljali po rekah in ob obali? Odgovori se za zdaj izmikajo, a morda je prav v tem del čara Stonehengea.
Nova raziskava ne ponuja dokončnih rešitev, temveč bolj trdne temelje za razmislek. Predvsem pa potrjuje, da Stonehenge ni naključen produkt naravnih procesov, temveč rezultat zavestne odločitve in izjemnega človeškega napora.
