Partizanska bolnica Franja

Partizanska bolnica Franja je pomemben in edinstven spomenik človečnosti, tovarištvu in solidarnosti iz obdobja druge svetovne vojne. Franja je kot ilegalna bolnišnica delovala v soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem med decembrom 1943 in majem 1945. Bolnišnica je bila poimenovana po zdravnici in upravnici Franji Bojc Bidovec, ki je bdela nad bolnico večji del njenega obstoja. Za delovanje bolnice so bili poleg zdravstvenega osebja zaslužni tudi okoliški prebivalci – ti so namreč pomagali pri izgradnji barak, skrivali ranjence in zbirali hrano, zdravila ter različni material. Skozi čas je Franja postala močan simbol slovenskega partizanskega zdravstva. Bolnica je danes del nacionalne premične in nepremične dediščine, z njo pa upravlja Mestni muzej Idrija. Franja nosi Znak evropske dediščine, kar jo uvršča med območja s pomembnim delom skupne evropske zgodovine in kulture.

Muzej izvaja raznolike programe, namenjene različnim generacijam in ciljnim skupinam. Organizirajo učne ure, vodene oglede, predavanja, razstave, koncerte in druge dogodke. Posebno pozornost namenjajo programom za otroke in mlade. Zbirka je v preteklosti vključevala izvorne predmete in opremo iz barak bolnišnice. Del predmetov je bilo uničenih v poplavi iz leta 2007. Zbirka danes šteje 576 predmetov in vključuje osebne predmete in inventar, originalne dokumente, fotografije, razglednice itd.

Slovenska partizanska vojska je med vojno za svoje ranjene tovariše organizirala zdravniško službo, ki je vključevala več kot 800 zdravnikov. Vrhunec slovenskega partizanskega zdravstva predstavljajo ilegalne partizanske bolnišnice – na območju Slovenije jih je bilo okrog 120. Partizanska bolnica Franja je bila ena izmed tovrstnih bolnišnic in ena redkih, ki se je ohranila do današnjih dni.

Prvo barako so začeli graditi jeseni leta 1943, pod vodstvom upravnice Franje pa so gradnjo nadaljevali vse do konca vojne. Na koncu je kompleks obsegal štirinajst lesenih objektov – med njimi so bile barake za osebje in ranjence, operacijska soba, soba za rentgen, skladišče, invalidni dom in električna centrala. V času obratovanja so vzpostavili tudi obrambni sistem z bunkerji in zaklonišči. Edini dostop do bolnice je bil po potoku v soteski – kljub izrednim razmeram v katerih je osebje delovalo, pa je bila oskrba na zelo visokem nivoju.

Osebje in ranjenci so sotesko zapustili maja leta 1945. Že leto kasneje so bolnico uradno odprli za obiskovalce, leta 1952 pa je bila zaščitena kot spomenik. Ko so leta 2007 bolnico prizadele močne poplave, je Vlada Republike Slovenije sprejela odločitev o popolni rekonstrukciji – leta 2010, ko so bila obnovitvena dela končana, je bolnica ponovno odprla svoja vrata za obiskovalce.