Ljudska knjižnica Metlika

Ljudska knjižnica Metlika je osrednja splošna knjižnica, ki izvaja knjižnične dejavnosti na območju Občine Metlika. Knjižnica je pomembno lokalno kulturno središče, ki skrbi za ohranjanje in širjenje kulturne dediščine, bralne kulture in vseživljenjskega učenja. Je tudi socialno in informacijsko središče občine, ki omogoča izmenjavo različnih mnenj. S svojimi dejavnostmi je knjižnica pomembno vpeta v okolje in bogati kulturno, družabno in duhovno življenje svojih uporabnikov.

Ljudska knjižnica Metlika omogoča izposojo in uporabo knjižnega gradiva, nudi pomoč in svetovanje pri iskanju gradiva ter pri iskanju različnih informacij, omogoča tudi medknjižnično izposojo in izposojo e-knjig, izvaja program “knjiga na dom”, skrbi za informacijsko opismenjevanje svojih uporabnikov, omogoča dostop do interneta in različnih elektronskih baz, spodbuja vseživljenjsko učenje, deluje tudi na področju knjižnične vzgoje, organizira različne prireditve in dejavnosti za različne starostne skupine, vodi referenčno zbirko in pripravlja različne baze podatkov.

Pomembna predhodnica Ljudske knjižnice Metlika je Narodna čitalnica, ki je bila ustanovljena leta 1865 in ki velja za prvo čitalnico na Dolenjskem. Čitalnica je hitro po ustanovitvi postala živahno kulturno prizorišče, v katerem so prirejali tudi plese, veseloigre in veselice. Dogajanje v čitalnici je nekoliko zamrzlo med prvo in drugo svetovno vojno. Velike posledice je prinesla predvsem druga svetovna vojna, ko je bil uničen velik del knjižničnega fonda. Leta 1945, ko je bila sprejeta uredba o ustanovitvi ljudskih knjižnic, je tudi v Metliki leto kasneje začela delovati ljudska knjižnica. Knjižnica je do leta 1961, ko je bil sprejet nov zakon o knjižničarstvu, ki je zahteval ustanovitev matičnih knjižnic, hranila skromno število knjig. Leta 1961 pa organizirajo pomembno akcijo zbiranja knjig, zaradi katere je knjižnica postala bogatejša za kar 2000 enot gradiva. Leto kasneje so začeli knjižnico počasi preurejati v skladu s sodobnimi knjižničarskimi metodami. Večji premik se zgodi leta 1977, ko so knjižnico preselili iz prostorov metliškega gradu v prostore na Pungartu, kjer obratuje še danes. Obdobje od leta 1990 naprej lahko označimo za obdobje rasti – slovenske knjižnice so se takrat začele povezovati v enotno računalniško-informacijsko mrežo. Knjižnica je v devetdesetih letih pridobila tudi večje število gradiva in novih uporabnikov, hkrati pa so začeli širiti tudi spremljevalni program.