Francija je elektronsko glasbo uradno vključila na nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine.
Gre za potezo, ki nakazuje spremembo v razumevanju sodobnih glasbenih praks kot legitimnega dela kulturne zgodovine.
Elektronska glasba se tako prvič institucionalno obravnava kot dediščina – ne kot slog, temveč kot skupek praks, znanj, prostorov in skupnosti, ki so se oblikovali v določenem družbenem in geografskem kontekstu.
Seznam nesnovne kulturne dediščine, ki ga države vodijo v skladu z Unescovo konvencijo, zajema žive kulturne oblike: izraze, ki se prenašajo skozi uporabo, in katerih vrednost prepoznavajo skupnosti same. V tem okviru se ob tradicionalnih obrtih, plesih in obredih vse pogosteje pojavljajo tudi sodobnejši fenomeni – zlasti tam, kjer imajo jasno lokalno zgodovino in trajen vpliv.
V Franciji se je ta razprava dolgo vrtela okoli tako imenovanega French Touch – oznake, ki ne opredeljuje enotnega glasbenega jezika, temveč opisuje generacijo producentov in izvajalcev, ki so v devetdesetih letih iz lokalnih klubskih scen ustvarili globalno prepoznaven zvok. Imena, kot so Daft Punk, AIR, Cassius, Étienne de Crécy ali Bob Sinclar, so postala referenčne točke ne le popularne glasbe, temveč tudi širše kulturne podobe Francije.
Ključno pri tem je, da se elektronska glasba v okviru dediščine ne obravnava zgolj kot repertoar posnetkov ali kot zgodba o zvezdnikih, temveč kot kulturna praksa: način produkcije, rabe tehnologije, organizacije dogodkov, delovanja klubov in festivalov ter oblikovanja skupnostnih prostorov. Prav ti elementi so bili v preteklosti pogosto predmet sporov – od zapiranja klubov do kriminalizacije nočnega življenja – danes pa postopoma prehajajo v polje kulturne politike.
Tudi francosko ministrstvo za kulturo je v zadnjih letih spremenilo pristop. Nočni klubi so bili prepoznani kot prostori umetniškega izraza, elektronska glasba pa kot ustvarjalno področje, ki presega zabavno industrijo. Uvrstitev na seznam nesnovne dediščine tako sledi širšemu trendu institucionalnega priznanja scene, ki je dolgo delovala na robu uradnih kulturnih struktur.
Odločitev ima tudi primerjalno razsežnost. Leta 2023 je Nemčija na svoj nacionalni seznam uvrstila berlinski tehno, kar je sprožilo razprave o zaščiti klubskih prostorov in urbane infrastrukture.
Letos je Francija na seznam dodala štirinajst novih elementov, ki kažejo na izrazito raznolikost razumevanja dediščine: od pariške visoke mode in regionalnih kmetijskih sejmov do obrednih plesov v čezmorskih ozemljih, korziških pesniških dvobojev in digitalnih ustvarjalnih gibanj.
