ZAPIRANJE LJUBEZNI

Pascal Rambert
𝗭𝗔𝗣𝗜𝗥𝗔𝗡𝗝𝗘 𝗟𝗝𝗨𝗕𝗘𝗭𝗡𝗜

𝗡𝗮𝘀𝗹𝗼𝘃 𝗶𝘇𝘃𝗶𝗿𝗻𝗶𝗸𝗮:
Clôture de l’amour (2011)

𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮:
Suzana Koncut

𝗥𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗮:
Ivica Buljan

𝗜𝗴𝗿𝗮𝘁𝗮:
Pia Zemljič in Marko Mandić

𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴 𝗶𝗻 𝗮𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁 𝗿𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗲:
Robert Waltl

𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮:
Ana Savić Gecan

𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗽𝗿𝗼𝘀𝘁𝗼𝗿𝗮 𝗶𝗻 𝘇𝘃𝗼𝗸𝗮:
son:DA

𝗙𝗼𝘁𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳:
Nikola Predović

𝗧𝗲𝗵𝗻𝗶𝗰̌𝗻𝗮 𝗲𝗸𝗶𝗽𝗮:
Matej Primec in Anže Kreč

𝗞𝗼𝗽𝗿𝗼𝗱𝘂𝗸𝗰𝗶𝗷𝗮:
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb in Zadar snova

Za pomoč pri izvedbi projekta se zahvaljujemo Francoskemu inštitutu v Sloveniji.

𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗮 𝘃 𝗠𝗶𝗻𝗶 𝘁𝗲𝗮𝘁𝗿𝘂:
25. avgust 2013

𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗮 𝘃 𝗠𝗚 𝗣𝘁𝘂𝗷:
23. avgust 2013

𝗣𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 𝘁𝗿𝗮𝗷𝗮 𝟭𝟮𝟬 𝗺𝗶𝗻𝘂𝘁

𝗢 𝗣𝗥𝗘𝗗𝗦𝗧𝗔𝗩𝗜:
Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.

Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je – duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.

Vemo, da se ljubezenska zgodba redko konča mirno. Nasprotno, ko ženska in moški označita začetek konca, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo nasilje. Beseda celo ni dovolj močna, da bi lahko izrazila vse verbalne eksekucije, s katerimi bosta partnerja podvrgla drug drugega. Iz izkušnje vemo, da se ljudje takrat ne prenašajo, niti so pripravljeni oproščati. Kontakt z drugim se zdi kot živa rana, strašno brezno, pretresenost, ki osebo pripelje do tega, da bo eksplodirala, da je konstantno izven sebe, brez možnosti vrnitve.

𝗭𝗔𝗣𝗜𝗥𝗔𝗡𝗝𝗘 𝗟𝗝𝗨𝗕𝗘𝗭𝗡𝗜
Če je Pascal Rambert z besedilom in predstavo Début de l’A iz leta 2005 temo ljubezni odprl s črko A, je z Zapiranjem ljubezni račune zaključil in pred njeno dokončno likvidacijo popisal inventar. V izvirnem besedilu je ljubimcema ime Stan in Audrey (pri nas, v skladu z avtorjevo zahtevo, Marko in Pia). Igrata ju Stanislas Nordey in Audrey Bonnet, in na osnovi podobnosti z resničnima igralcema je Rambert ustvaril svoja dramska lika. Navdih je našel v njunih telesih, glasovih in značilnih slogih, po katerih ju lahko francosko in mednarodno poznavalsko občinstvo takoj prepozna.

Tema te »banalne« tragedije je ljubezen. Čeprav Audrey in Stan (Pia in Marko) nista tragična junaka, temveč običajen par, ki se med krizo utaplja v vsakdanjih življenjskih težavah, dogajanje za igralca in gledalce ni vseeno nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah. Redkokatero sodobno besedilo nas zadeva tako neposredno in kljub prozaičnosti prodre do najskrivnejše globine bistva.

Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Stan (Marko) obračun začne, Audrey (Pia) ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Govorjeni dialog zaradi fizične napetosti deluje kot simultani odgovor na molk nemega sogovornika.

Pascal Rambert z velikim užitkom ustvarja gledališče, ki se ne izčrpava samo v napeti zgodbi, ampak sta besedilo in predstava priložnost za raziskovanje bistva gledališča in vloge igralca v celovitosti življenja nasploh. Gledališče se tako vitalno predstavlja skozi lastni dispozitiv, njegovo rojstvo iz magičnega duha pa Rambert preverja z neposrednim učinkom na gledalca. Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, se nenehno sooča tudi s preverjanjem poznavanja osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled, kaj poslušanje in kaj oder.

Brisanje meje med igralcem in dramskim likom dodatno okrepi gledalčevo voajeristični položaj, ter tako še poudarja brutalnost situacije in občutek, da gledalec sodeluje v realnem. Opazovalec se z dogajanjem ne poistoveti prek fiktivnih junakov, ampak prek lažno ustvarjene bližine z izvajalcema in njuno zgodbo.

Pascal Rambert na nekaj mestih potegne vzporednice z Racinovo Bereniko v režiji svojega učitelja Antoina Viteza, uprizoritvijo, v kateri sta vlogi Tita in Berenike interpretirala režiser in Madeleine Marion. Gledališka legenda pravi, da sta z močjo besed premikala ogromne stebre. Racinov predgovor k Bereniki v Zapiranju ljubezni močno odzvanja. Strastna naklonjenost in nasilna ločitev ljubimcev Tita in Berenike, Eneja in Didone, Orfeja in Evridike nas spominja na to, da tragedija niso samo kri in junaki, katerih oblačila so prepojene z njo. Dovolj je, da je dogajanje »veliko«, da imajo protagonisti junaško držo, da so strasti nevzdržno pretirane in da vse to doživljajo v veličastni žalosti, ki prinaša »tisti pravi užitek« v tragediji.

Besedila in predstave Pascala Ramberta so navdihnila dela režiserja Clauda Régyja, ki je popolnoma osredotočen na govor in temu ustrezno minimalistično mizansceno. Motivi v Zapiranju ljubezni so podobni kot pri še eni Rambertovi vzornici, Pini Bausch. Ljubezen, odnos med moškim in žensko sta prikazana v nizih napetih gibov in naglih sprostitev, strasti in trpljenja, in medtem ko gledalec to opazuje, neizmerno uživa.

Besedilo govori o nasilju dveh določenih identitet. Na eni strani moškega, čigar srce je hladno: iz nemoči, ker še vedno ljubi, postaja Stanov jezik bojevit, napadalen. Pogumno in močno izraža to, kar ponavadi skriva: pravi razlog za razpad zveze. Na drugi strani pa je Audryjin jezik –jezik ženske, ki mirno kaže svojo moč v uničevanju Drugega.

Gledališče Pascala Ramberta je priča družbene evolucije in njenih novih oblik izražanja. Ko govori o nezmožnosti nadaljevanja ljubezenske zveze, Stan uporablja informacijsko terminologijo.

V besedilu skorajda ni velikih začetnic in ločil znotraj povedi. Gre za aktiven govor, ki je prežet s ponavljanji, variacijami in neskončnimi poskusi preciziranja. Struktura stavka je blizu vsakdanjemu govoru, besede niso dovolj jasno določene s pomeni in govorijo o vseh težavah komunikacije med ljudmi. To ni le zgodba o paru, ki se razhaja, to je razhod v zgodbi sami.

Zapiranje ljubeznispreminja običajen nostalgični postopek, v katerem so fragmenti skupnega življenja iz preteklosti, kot predmet nostalgije (potovanje v Firence, zgodba o stolu z rožnato vezenino, prvi spolni odnos s primesmi sadomazohizma …), vzeti iz konteksta in postavljeni v nekakšno mitsko brezčasno sedanjost.

V čem je skrivnost zapeljive privlačnosti Zapiranja ljubezni? To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti. Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je zaradi smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti »za vedno « kot v velikih zgodbah ni lahko. Tega so zmožni junaki, mi, običajni smrtniki, pa skušamo intenzivnost »prave ljubezni« vedno znova oživljati in jo zato nenehno pomnožujemo.

Ivica Buljan

𝗣𝗔𝗦𝗖𝗔𝗟 𝗥𝗔𝗠𝗕𝗘𝗥𝗧:
Pascal Rambert (1962) je gledališki, operni in filmski režiser, avtor dramskih besedil in koreograf. Od leta 2007 je direktor Théâtre de Gennevilliers (T2G) in od tedaj je ta znana točka sodobne kreacije in stičišče gledališča, plesa, opere, vizualnih umetnosti, filma in filozofije.

Njegove predstave in koreografije so bile uprizorjene tudi zunaj Francije, v večini evropskih držav, v Ameriki in Aziji. Njegova besedila (dramska, izpovedna in poezijo) objavlja založba Solitaires Intempestifs, prevedena pa so v angleščino, ruščino, italijanščino, nemščino, kitajščino, hrvaščino, slovenščino, poljščino, portugalščino, španščino in nizozemščino.

Zapiranje ljubezni (Clôture de l’amour) je praizvedbo doživelo na Avignonskem festivalu leta 2011 z Audrey Bonnet in Stanislasom Nordeyjem, kasneje je bilo uprizorjeno tudi v Moskvi, New Yorku, Zagrebu, Rimu, Tokiu, Berlinu in Ljubljani.

Pascal Rambert poskuša v svojih delih daleč stran od tradicionalnih narativnih postopkov razumeti resničnost. Prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, saj pred občinstvom obnavlja oblike in načine predstavljanja. Bežeč pred ustaljenimi načini pisanja za gledališče, stereotipi v pripovedi ali režiji, ustvarja predstave, ki so nekje med performansi in instalacijami, svojevrstne »transformacije stvarnosti«. Njegova dela, globoko zakoreninjena v sodobni umetnosti in filozofiji, so »beline«, in gledalci so povabljeni, da nanje vpišejo svoje lastne vsebine.

𝗡𝗔𝗚𝗥𝗔𝗗𝗔 𝗣𝗥𝗘𝗦̌𝗘𝗥𝗡𝗢𝗩𝗘𝗚𝗔 𝗦𝗞𝗟𝗔𝗗𝗔 𝟮𝟬𝟭𝟱 𝗣𝗜𝗜 𝗭𝗘𝗠𝗟𝗝𝗜𝗖̌
Nagrado Prešernovega sklada 2015 za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni (Mini teater in MG Ptuj), Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral (SLG Celje) ter Jasne v filmu Panika (RTV Slovenija) prejme gledališka in filmska igralka Pia Zemljič.

Pia Zemljič je v slovenskem umetniškem prostoru zablestela s fascinantno energijo, ki že dve desetletji privlači pozornost publike in kritike. Njen igralski razpon je izjemno širok, pokazala se je kot avtentična junakinja klasičnega repertoarja, istočasno pa do popolnosti tolmači vloge sodobnih mladih žensk. Z lahkoto in virtuoznostjo zleze v kožo fatalne zapeljivke, romantične ženske ali z nevrozami moderne družbe destabilizirane persone.

Pia Zemljič z lahkotnostjo in prepričljivo igra tako v komedijah, tragedijah in dramah kot v predstavah sodobnega gledališča, ki so blizu performansom. Vse to se zrcali v vlogah, zaradi katerih je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z vlogo Pie, ki jo je v pretekli sezoni odigrala v Zapiranju ljubezni (Mini teater in MG Ptuj) Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana, je očarala tako publiko kot kritike, ki so enotno ponovno prepoznali razkošnost njenega enkratnega talenta.

Robert Waltl

𝗦𝗘𝗩𝗘𝗥𝗝𝗘𝗩𝗔 𝗡𝗔𝗚𝗥𝗔𝗗𝗔 𝟮𝟬𝟭𝟯 𝗣𝗜𝗜 𝗭𝗘𝗠𝗟𝗝𝗜𝗖̌ 𝗭𝗔 𝗩𝗟𝗢𝗚𝗢 𝗣𝗜𝗘
Vloga Pie, ki jo je Pia Zemljič odigrala v “Zapiranju ljubezni” Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana je antologijska. Redko lahko za kakšno kreacijo kot je ta, lahko rečemo, da je tako vznemirjujoča in ogoljujoča, tako telesno kot tudi na moralnem planu.

Investicija Zemljičeve je dvojna. V prvem delu predstave, medtem, ko partner izgovarja brutalne besede slovesa, je ona nema priča, iz katere eruptira ječanje, telo se kompulzivno krči v histeriji, se pomiri, pa spet prevarano s preteklostjo, sanjari o izgubljenem raju.

Pia Zemljič je tukaj na terenu, ki zahteva registre velike tragedinje. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti, do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. V drugem delu, ko prevzame besedo, pa je sodobna v vsek aspektih, njeno telo se naglo izravna, glas ojača, misli postanejo zbrane, in tako krene v končni obračun, iz katerega odide kot zmagovalka. Pia gre do konca besed, na rezilu meča, s katerim upravlja vešče, partnerja ranjuje precizno, in ga ubija brez dopuščanja možnosti pomiritve. Njena pojavnost transformira zakonske prizore, ki spominjajo na Bergmana, v okruten fizični performans. Vsemu temu Pia Zemljič dodaja virtuozne zvočne aliteracije, ki publiko dovedejo do skrajnega užitka in jo vežejo na igralko v dejanju popolnega razumevanja in podpore.

𝗜𝗭𝗕𝗢𝗥 𝗖𝗜𝗧𝗔𝗧𝗢𝗩
»Rambert nadaljuje tradicijo francoskega gledališča, v katerem je izročilo statičnosti zelo močno. Odločitev Ivice Buljana, da se ne bomo držali teh principov, je osvobajajoča. Biti na odru soha ali skulptura ni moj delovni modus, tudi Pijin ne, poleg tega so naše okolje, atmosfera in temperament drugačni.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Predstava sicer ‘zapira’ ljubezen, vendar govori izključno o tej temi. Poskuša jo izgnati iz telesa in glave, vendar dokazuje, da je tukaj. Gledališče ni več rezervirano zgolj za velike in katastrofične teme, vanj se vračajo ljubezen in čustva, spreminja se tudi način, saj je dolgo veljalo, da je treba ljubezen obravnavati z distance ali z elementom ironije. Ironija je tukaj ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»V tej predstavi kopljeva tako globoko po svoji notranjosti, da potrebujem pogled soigralca, ki mi bodisi pritrjuje v tem, kar čutim, bodisi nasprotuje. Zapiranje ljubezni je še korak dlje od partnerstva, tukaj je družina, ki zahteva drugačen odnos, ne gre zgolj za relacijo med dvema osebama, temveč za skupnost, ki ima specifične zakonitosti, ki presegajo individualno harmonijo ali konflikt med dvema posameznikoma.« Pia Zemljič; Delo, 22.8.2013

»Tukaj ne gre za konverzacijsko dramo, kjer bi bili priča nekemu malo hujšemu zakonskemu prepiru v dokumentarnem slogu, ampak za tragedijo, sicer banalno, a vendar. Zakol ljubezni, bruhanje besed, ki klofutajo, zabadajo, se ponekod v stilu klasicističnih tragedij valijo iz ust kot visoka poezija, drugič pa spet pritlehno in vulgarno zasvinjajo zrak.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013

»Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov do … se naseljujejo te moje vloge.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013
»Zdi se mi, da je to, s kom delaš, bistveno. In tudi igralci, s katerimi se plemenitiš. To, s kom igraš, s kom igraš duete, je ključno. Ne gre za merjenje moči, temveč za soočanje dveh različnih energij, ki se morata uskladiti.« Marko Mandić, Planet Siol, 26.8.2013

»Koltèsov Marš, ki ga je prav tako režiral Ivica Buljan, se mi zdi nekakšen uvod v ta najin skupni odrski projekt, tudi tam bijeva svojevrstno vojno strasti, ljubezni in ločitve. To je bila prva stopnica, tukaj jo razvijeva v vsej polnosti. Gre za poskus prestopanja meja, do kod lahko grem v organskem dojemanju lika, z zasebnim partnerjem, ki te odlično pozna, je to treba narediti zelo precizno in pritisniti natančno na tiste tipke, ki zazvenijo prepričljivo.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Zapiranje ljubezni ni samo predstava z napeto zgodbo, ki jo vsak od nas na hrbtu vleče vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in v celovitosti življenja nasploh. Med predstavo igralca segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo … Med igralcema, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Ni teatralnosti. Gre za operacijo na odprtem srcu. Kdo umre? Kaj umre? Ljubezen? Ne. Jezik. Odnos med dvema je jezik – fizični ali verbalni. Ko ubijemo odnos, ubijemo jezik …« Patricija Maličev; Planet Siol, 26.8.2013