Matej Krajnc: Gospod z Ezl Eka

Vljudno vabljeni na premierno predstavitev absurdnega romana “Gospod z Ezl Eka” (Kulturni Center Maribor, 2025) pesnika, pisatelja in kantavtorja Mateja Krajnca.

Škržat je stalnica na znamenitem mariborskem “prostoru pred Orlom” ali Astorio, kakorkoli vam je ljubše. Ko ga pokličejo igrat v novoobnovljeno Slavijo, se marsikdo vpraša: čemu ga ni več na Ezl eku? In kaj imajo pri tem Oto Pestner, Bajaga, dravski flosar in mariborski otok? Vsa ta vprašanja odstira pričujoči absurdni roman s kar dvema soundtrackoma, ki izideta kot digitalna albuma na dan izida romana, 3. 4. 2025, ko ga bo avtor v tandemu s pesnikom Miho Mauričem premierno predstavil.

O avtorju:

Rojen l. 1975 v Mariboru, osnovno šolo in gimnazijo je končal v Celju. Leta 1980 je iztuhtal in natipkal svojo prvo (do zdaj najdeno) zgodbico v tedanji srbohrvaščini, leta 1981 je pričel s pisanjem pesmi, leta 1984 z objavljanjem (šolsko glasilo, Ciciban) in leta 1988 izdal prvo pesniško zbirko Moja pesem je moje življenje. Diplomiral je leta 2007, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 2014 tudi magistriral s tezo Uglasbena poezija na primeru rocka.
Leta 1990 je v okviru literarnih srečanj Roševi dnevi v Celju prejel prvo nagrado za kratko prozo. Leta 1992 je zmagal na republiškem natečaju mladih literatov kot najboljši pesnik po izboru selektorja Ferija Lainščka, leta 1994 pa prejel tudi prvo nagrado za sonetni venec na temo AIDS. Junija 2024 je na 23. Lirikonfestu v Velenju prejel najvišjo festivalno pesniško nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v 21. stoletju. Njegov roman Requiem za gospo Goršičevo je leta 2010 bil izbran med deseterico v polfinalu za prestižno literarno nagrado kresnik. Med letoma 1999 in 2005 je deloval kot honorarni sodelavec glasbene redakcije Vala 202, vmes pa leta 2001 za krajši čas postal sodelavec Radia Študent, kjer je vodil samostojno oddajo. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev in Celjskega literarnega društva, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je večje število pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor številnih proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Med drugim je iz angleščine, hrvaščine, srbščine in drugih jezikov prevedel dela Alexandra Popa, Boba Dylana, Leonarda Cohena, Zdenka Franjića, Dragana Velikića idr. Kot kritik in recenzent je sodeloval z vsemi vidnejšimi slovenskimi časopisi in mediji, zdaj o literaturi in glasbi piše zvečine za specializirane spletne portale (KMCS, Nova muska, Odzven). Od 1992 se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo, kot npr. Bob Dylan, Tom Waits, Leonard Cohen, in v Sloveniji Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Marko Brecelj. Redno izdaja nosilce zvoka, sodeluje tudi v več zasedbah.

Odlomek:

Škržat je jel odmetavati svoja glasbeniška oblačila: lajbič, srajco, pas, črne hlače, rozaste nogavice, bele čevlje z zaponko. Držalo za orglice. Trzalico, ki se mu je zataknila za noht desnega kazalca. Pas za kitaro. Kitaro. Umetne zobe, ki jih je kupil v Trstu leta 1993, ko je na poti v Benetke slučajno zašel tja.
»To si vtikaš vsako jutro v usta?«
»Ti pa Labello!«
»Jaz ne vtikam Labelle v usta!«
»Oprosti!«
Ni vedel, kaj naj reče. Z Barcarolle sta se spoznala tistega popoldneva, ko je ravno zaključeval svoj zadnji set pred Astorio za tisti dan. Za konec je igral Saj bo, star afroameriški spiritual, ki ga je pobral s plošče New Swing Quarteta. Prepev je naredil sam, ker bi sicer predolgo trajalo in mama mu tudi ne bi plačevala prevajalca. V mislih je sicer imel Dušanko Zabukovec, ki je kvartetu že prevedla v angleščino staro Pestnerjevo pesem Nisam kriv/Suženj tvoj.
Kad zakuca ljubav prava, je pel Pestner v izvirniku, srcu kavez nađeš ti …
»Kaj te si zaj popevleš!«
»Daj mir!«
Škržat ni predvidel, da bo že tisti večer Barcarollin gost. A imel
je kitaro J-200, sicer Epiphonovo, ki je Barcarolle padla v oči. Pel je
Orbisonove pesmi in dve Bajagini uspešnici. Navrgel je še dve svoji, daleč od tega, da bi bili uspešnici.
»To si ti napisal?«
»Tota je moja, ja!«
»Oho!«
Barcarolle se je zdel zanimiv človek. Že od malih nog je bila v
glasbi, najprej je v glasbeni šoli igrala violino, nato je presedlala na
klaviature in ozvočevanje. Postala je prva ženska tonska tehnica na
Gregorčičevi. Družina je imela veliko meščansko stanovanje, a nekega dne so vsi pomrli na isti dan. Preživela sta samo deda in bakica. Mestna industrija je pretrpela hud udarec. Barcarollin oče je bil obenem tudi muzikant, igral je v Slaviji. Poznal je tako Boška Petrovića kot Miša Kovača. K njim domov so hodili Sepe, Robežnik, Sepe in Privšek. Bil je kot Mišo Doležal.
Vjeruješ u riječi srca, misliš da su dobri svi …
Ponavadi človeka ni kar tako povabila domov. A Škržata je že nekaj
časa opazovala. Stal je pred Astorio in pel. Menjal je veliko kitar. Toti pretirava, je pomislila, a njen oče, bobnar, je večkrat rekel: človek, ki ima samo eno kitaro, je človek, ki bo moral kmalu imeti še eno. To je slišal Bojan Sedmak in si takoj kupil Les Paula. Barcarolle pa je bilo všeč, kar je slišala. Pomislila je: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.