ANGELI V AMERIKI

Tony Kushner
𝗔𝗡𝗚𝗘𝗟𝗜 𝗩 𝗔𝗠𝗘𝗥𝗜𝗞𝗜

Gejevska fantazija o nacionalnih temah

𝗜 𝗱𝗲𝗹: 𝗧𝗶𝘀𝗼𝗰̌𝗹𝗲𝘁𝗷𝗲 𝘀𝗲 𝗯𝗹𝗶𝘇̌𝗮
𝗜𝗜 𝗱𝗲𝗹: 𝗣𝗲𝗿𝗲𝘀𝘁𝗿𝗼𝗷𝗸𝗮

𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗲𝗰:
Miha Avanzo

𝗥𝗲𝘇̌𝗶𝘀𝗲𝗿:
Ivica Buljan

𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼:
Robert Waltl
Timon Šturbej
Saša Pavlin Stošić
Domen Valič
Nejc CIjan Garlatti
Nina Violič
Petja Labovič
Barbara Vidovič/Klara Kuk

Dramaturginja:
Diana Koloini

Scenograf:
Aleksandar Denić

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Skladatelj:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Vizualna intervencija Holly Hell:
Mark Požlep

Oblikovanje luči in video:
Sonda 13
Toni Soprano Meneglejte

Lektor:
Martin Vrtačnik

Svetovalka za jezik:
Nika Korenjak

Asistentka kostumografije:
Ana Janc

Maska in frizure:
Mirela Brkić
Nina Gudeljević

Izvršni producent:
Branislav Cerović

𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗮:
3 maj 2023

𝗣𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 𝘁𝗿𝗮𝗷𝗮 𝟯𝟬𝟬 𝗺𝗶𝗻𝘂𝘁 𝘇 𝘃𝗺𝗲𝘀𝗻𝗶𝗺 𝗼𝗱𝗺𝗼𝗿𝗼𝗺

𝗢 𝗣𝗥𝗘𝗗𝗦𝗧𝗔𝗩𝗜:
Drama Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki, podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah« in sestavljena iz dveh delov, Tisočletje se bliža in Perestrojka, se je na gledaliških odrih prvič pojavila na začetku 90-tih (1991 in 1992, najprej v San Franciscu, leto zatem v Londonu in še leto zatem v New Yorku) in se nemudoma uveljavila kot najbolj reprezentativna, po mnenju mnogih tudi najboljša ameriška gledališka igra zadnjih desetletij. Takšen sloves so potrdile tudi številne uprizoritve v evropskih gledališčih – v slovenskem se presenetljivo prvič pojavlja šele tri desetletja po praizvedbi, čeprav je bil prvi del v knjižni obliki objavljen že 2001 (Ameriška drama dvajsetega stoletja, uredil Zdravko Duša). Ta sloves seveda ni samoumeven in že sam po sebi nekaj označuje. Angeli so namreč eksplicitno gejevska drama, med liki v njej prevladujejo geji in njihovi problemi so problemi gejev – a samo na prvi pogled, kot je tudi aids samo na prvi pogled bolezen, ki pesti predvsem geje in narkomane. Če se hitro pokaže, da so problemi Kushnerjevih gejevskih likov lahko univerzalni, pa je za njegovo igro vendar pomembno, da ustreza logiki, po kateri je reprezentativno podobo nekega sveta (Amerike) najbolj natančno mogoče ujeti prek marginalne skupine, ki jo določa nek specifičen, trenutno akuten problem. Gotovo ima sloves Angelov poseben pomen, ker se je z njim pokazalo, da Ameriko (oziroma ZDA) v nekem trenutku najbolje reprezentira igra o skupini gejev, ki se soočajo z aidsom.

Epidemija aidsa, ki se je razširila na začetku 80-tih, je temeljito zaznamovala zadnji dve desetletji prejšnjega stoletja. Zaradi nalezljivosti in hitrega širjenja, visoke smrtnosti ter nepredvidljivega, pogosto zelo mučnega poteka bolezni, predvsem pa zato, ker dolgo niso poznali zdravil zanj, je bil aids označen kot kuga 20. stoletja. Za mnoge je pomenil konec nekega sveta, pravzaprav svobodnega sveta (saj je podobno kot danes bližnji nam covid omejil stike in druženje); ob dejstvu, da se je pojavil v času iztekanja tisočletja (ki je pomembno tudi za Kushnerja), pa tudi napoved apokalipse in konca vsega znanega. Mnogi so ga razumeli skoz konzervativno moralistično prizmo, premnogi celo kot kazen za »grešno« življenje. Aids se je res posebej hitro širil v gejevskih krogih, pravzaprav v krogih svobodnejšega prakticiranja spolnosti in nedovoljenih substanc, tudi v umetniških srenjah, a kmalu tudi drugje, najprej v velikih kulturnih središčih in pozneje povsod (ne samo v Ameriki, tudi v Evropi, da bi danes, ko ga je zahodni svet skoraj docela obvladal, v našo sramoto plenil po revni Afriki, ki nima možnosti za nakup dovoljšne količine zdravil). Kot vseprisotna in skrajno nevarna epidemija je bil velika tema tistega časa, za nekatere metafora, za druge problem, ki bi ga morali resneje reševati. Vsekakor tudi tema številnih dram, bolj ali manj radikalnih uprizoritev in performansov, množice raznovrstnih filmov, vse do holivudskih melodram. Vse to je bilo pogosto namenjeno ozaveščanju, odpravljanju predsodkov in nabiranju političnega kapitala, s katerim naj bi družbo in državo prisilili, da epidemijo sprejme kot skupni problem in mu nameni posebna sredstva, potrebna za raziskave in izdelavo zdravil. Za razliko od epidemije covida, ki nas je pestil v zadnjih letih in zajezitvi katerega so države po vrsti namenile izjemna sredstva (simptomatično je razvpiti ameriški predsednik, pravi naslednik Reagana, pri tem okleval in širil svoja groteskna priporočila), je aids politika dolgo zanemarjala in ga potiskala v margino gejevske skupnosti, ki da ni vredna državne skrbi. Tudi o tem govori Kushnerjeva igra; prek motiva težko dostopnega zdravila, do katerega se lahko dokopljejo samo najbolj privilegirani člani establišmenta, ki tudi s skrivanjem svoje spolne usmerjenosti pripadajo vladajočim in uveljavljenim pozicijam moči. Mimo te pomembne razlike današnja epidemija v marsičem spominja na širjenje aidsa (tudi zato je Kushnerjeva igra v zadnjih letih ponovno preplavila gledališke odre), zlasti s poglavitnim poudarkom: ob krizi z epidemijo drastično izstopijo problemi, ki so družbo bremenili že prej.

Prav v tem je veličina Kushnerjevih Angelov v Ameriki. Drama, ki je bila prepoznana kot najpomembnejša na temo aidsa, jasno pokaže, da je aids tema, ob kateri se zaostrijo mnogoteri temeljni problemi Amerike, pravzaprav ZDA (saj ne gre za celino, pač pa za civilizacijski in politični ustroj države, ki se ponaša s tem imenom). Posredno so to problemi, ki zadevajo sodobni svet v celoti, saj so ZDA po sili in po logiki svojega vpliva, pa tudi skoz še vedno delujočo mitologijo »novega sveta« paradigmatična država sodobnosti (in res se izkazuje, da navkljub izraziti zasidranosti v Ameriki drama na številnih mestih zadeva na probleme, ki so tudi naši, s političnimi na čelu). Aids je v tem smislu simptom, kriza, ob kateri se samo izostri permanentna kriza tega sveta. Kushner se sicer z veliko pozornostjo posveča svojim likom, njihovim osebnim motivom in zgodbam, med katerimi prevladujejo nerazrešeni ljubezenski odnosi in erotika. V središče postavi dva para, gejevskega in heteroseksualnega, oba sta v procesu razpada, med katerim se nepričakovano prekrižata, v zgodbo svoje agonije pa pritegneta še druge like. Pri tem uprizori široko in živopisno sliko sodobnega urbanega sveta, v katerem se prepletajo posamezniki najrazličnejših usmeritev in provenienc. Izbere pa jih tako, da poleg lastne zgodbe reprezentirajo tudi različne, pravzaprav skrajno raznorodne segmente domnevnega »talilnega lonca« ameriške družbe: judovstvo in evropska svobodomiselna dediščina, mormoni kot predstavniki neke zelo posebne ameriške tradicije in na drugi strani transvestit, geji in ženska, mati in beračica, zdravnik … tej nenavadni, a vendar simptomatični združbi resničnostni horizont predstavlja lik pokvarjenega desničarskega odvetnika Royja Cohna, edini, ki je napisan po resnični osebi, znani iz politične sfere (njegova zgodba v drami dosledno sledi podatkom o resničnem življenju). Temeljito skorumpiran odvetnik, tesno povezan z vzvodi največje moči v državi, sicer tudi zakrit homoseksualec, na paradigmatičen način predstavlja tradicijo ameriških republikancev, ki že vse od razvpitega McChartyja (tistega McChartyja, ki je v petdesetih vodil lov na čarovnice) bolj ali manj obvladujejo politiko ZDA in permanentno krizo tega sveta. Nasproti temu liku poosebljenega zla (ki ni po naključju realna oseba) igra postavi še drug horizont: transcendenten in nadvse ambivalenten lik angela, ki obiskuje bolnega protagonista. V njem je poosebljena neka druga, skrivnostna in zapletena tradicija komunikacije z (domnevno) božjim, ki cilja na globlji pogled in preseganje ujetosti v že znano. Z zahtevo po zaustavitvi napredka in konzerviranjem statičnosti se zazdi problematična, pa vendar njen poseg omogoči odpiranje stvarnosti, zožene na bolezen, vsesplošen razkroj in brezup. Prior – in z njim igra – sicer zavrneta njegovo/njeno zahtevo, a kaže, da prav spopad z androginim angelom izsili novo razumevanje, ki tej razpadajoči družbi omogoči ponovno iskanje bolj harmonične skupnosti.

Diana Koloini

𝗢 𝗔𝗩𝗧𝗢𝗥𝗝𝗨:
Tony Kushner je dramatik, znan po ustvarjanju provokativnih dram, ki obravnavajo tematiko aidsa, politike in ameriške gejevske subkulture. Njegove drame so temelj njegove kariere že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegova prva objavljena drama se imenuje The Age of Assassins (1982), vendar ne sodi med njegova najbolj znana dela. Kushner je plodovit pisatelj, saj je doslej objavil že več kot štirideset dramskih del ter številne eseje in scenarije. Njegova sedemurna drama Angeli v Ameriki: Gejevska fantazija o nacionalnih temah, je navdušila občinstvo na Broadwayu, ko je bila uprizorjena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, gostujoče uprizoritve te drame pa so Kushnerju še naprej prinašale pohvale kritikov na odrih po vsem svetu. Igra je prejela Pulitzerjevo nagrado za dramo in dve nagradi Antoinette Perry (“Tony”) za najboljšo dramo v letih 1993 in 1994, leta 2003 pa je bila prirejena za televizijo. Kushner je priredil in prevedel tudi nekaj dramskih del drugih dramatikov, med drugim Dobri človek iz Sečuana in Mati Korajža in njeni otroci Bertolta Brechta, pa tudi The Dybbuk S. Anskyja in Iluzija P. Corneilleja.

𝗢 𝗥𝗘𝗭̌𝗜𝗦𝗘𝗥𝗝𝗨:
Ivica Buljan je diplomiral iz francoskega jezika in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu. Deloval je kot gledališki kritik, leta 1995 pa je začel delovati kot režiser, ko je v Ljubljani uprizoril Ime na vrhu jezika Pascala Quignarda. Režiral je besedila M. Cvjetajeve, P.P. Pasolinija, H. Müllerja, R. Walserja, E. Jelineka, M. Krleža, H. Guiberta, A. Hillinga, D. Kiša, G. Strniše in R. Bolaña ter sodobnih domačih avtorjev F. Šovagovića, I. Sajko, Z. Mesarića, D. Ugrešića, D. Karakaša, O. Savičević-Ivančević, G. Vojnovića, T. Štivičić. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Črni gori, Slonokoščeni obali in Srbiji.

Od leta 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame v Hrvaškem narodnem gledališču Split. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad, Sterijine nagrade, Vjesnikove nagrade Dubravko Dujšin, nagrade Branko Gavella, nagrade Petar Brečić, medalje mesta Havana in najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti, nagrade Prešernovega sklada. Je nosilec odlikovanja viteškega reda umetnosti in književnosti vlade republike Francije.

Od leta 2014 do leta 2022 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb.

𝗜𝗭 𝗞𝗥𝗜𝗧𝗜𝗞:
»Pri tako učinkoviti izvedbi, kakršna je pri Buljanu, pogled gledalke in gledalca pri tem na neki način sledi premeščanju družbene strukture glede na njo samo, saj se v vsakokratni dogodek vselej že vriva drugi dogodek in spodnaša smisel prvega. Se pravi, da na odru opazujemo uprizarjanje razsrediščenosti družbene formacije. Potlej pa tudi kulturne identitete niso nič esencializiranega, temveč se konstruirajo hkrati z utrjevanjem družbenih konfliktov.« (…) »Celotni Angeli slonijo na močnih in kompleksno grajenih dramskih figurah, ki s svojimi dialogi vsi skupaj in vsak posebej dosegajo antološko vrednost. Temu se ne more izogniti nobena režija. In seveda obratno, samo če se režija v delovnem procesu dovolj posveča igri, je lahko rezultat takšen, kot ga vidimo na odru Mini teatra.« Blaž Gselman, Veza Sigledal

»Vse te premene bi ob obilici osnovnega materiala in igranju več vlog (tudi na moški strani) lahko izpadle ponesrečeno. Teoretično je epskih Angelov za dimenzije Mini teatra preveč – preobsežna fabula, preveč likov in tudi igralcev … Ampak ne za Ivico Buljana. Njegov uprizoritveni princip ni črtanje, čiščenje, temveč združevanje, stapljanje, prehajanje. Oder, ki se zdi komaj dovolj velik za posamezen prizor, postane sestavljanka z več prizorišči, prehodi in pomenski prenosi pa se iz strukturne razraščajo tudi na vsebinsko raven. Gostoto obvladuje brez merjenja in zamejevanja, grotesknost in pretiranost obvaruje pred zdrsom v banalnost. Pet ur z eno pavzo čudežno mine.« (…) »Prva slovenska uprizoritev Angelov v Ameriki je odlično zrežirana in odigrana in ima, kot se za ta tekst spodobi, vse šanse, da postane uspešnica.« Petra Vidali, Večer

»Predstava mine, kot bi trenil, in do samega konca gledalca prežema s temeljnimi človeškimi vprašanji. Mali oder Mini teatra s premišljeno scenografijo (Aleksandar Denić) odlično prenese obilico likov, lokacij in prizorov. Tu se izkaže režiserjeva spretnost, saj kljub hitremu menjavanju prizorov ti z nekakšno suvereno lahkotnostjo prehajajo drug v drugega ter uravnoteženo slikajo svetove resničnega in fantastičnega, intimnega in političnega, komičnega in tragičnega.« (…) »Izjemna igralska zasedba pod taktirko režiserja Buljana je bogatosti in kompleksnosti likov več kot kos. Nejc Cijan Garlatti blesti v vlogi Priorja, nekoliko nastopaškega geja s pikrim smislom za humor, ki skozi soočanje s propadom svojega telesa in zveze v sebi odkrije nepredstavljivo moč. Dobršno mero magije na odru pričarata s Petjo Labovićem, ki upodablja Belizea, nekakšno razumsko protiutež in moralno podporo bolehnemu Priorju. Mladi igralec tako z razkošno »larger-than-life« prezenco kot tudi tihimi, nežnimi in subtilnimi izrazi zajame vso karizmo in kompleksnost svojega lika. Prav tako izvrstni sta Saša Pavlin Stošić in hrvaška igralka Nina Violić v vlogah mormonk Harper in Hannah, snahe in tašče, ki od navidezne nebogljenosti in ujetosti v spone vere in zakona skozi soočenje z lastnimi željami doživita nepričakovan razvoj.« Dora Trček, Mladina