Srbski grafični oblikovalec Ognjen Ranković je od leta 2019 na posebni misiji – ustvariti želi digitalni muzej, v katerem bo čim bolj celostno zbral ikonične jugoslovanske grafične simbole, ki jim grozi, da bodo utonili v pozabo. Po razpadu Jugoslavije je bila namreč večina tovrstnih arhivov izgubljenih, uničenih ali pozabljenih.
Vizualna podoba Politike, najstarejšega srbskega časopisa, ki še vedno izhaja, logotip zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, logotipi pijače Cocta iz leta 1953 in živilskega podjetja Vitaminka iz leta 1956 so le nekateri od simbolov, ki so zaznamovali številna otroštva v času Jugoslavije.
Osnovno izhodišče projekta temelji na dejstvu, da večina teh grafičnih simbolov, nastalih pred več kot pol stoletja, predstavlja izjemno kakovostne in sodobne grafične, oblikovalske in promocijske rešitve. Njihov vpliv na današnje oblikovanje in na estetske kriterije območja bivše Jugoslavije pa nikakor ni zanemarljiv. Celotna raziskava, čeprav na prvi pogled arhaična, pa je v resnici zelo aktualna.
Ognjen Ranković je tako v zadnjih štirih letih zbral, digitaliziral in arhiviral več kot 600 logotipov, ki so nastali med leti 1944 in 1992. Na stotine teh grafičnih simbolov se bo tako v sklopu digitalnega muzeja oz. spletnega arhiva yugo.logo ohranilo za naslednje generacije. Arhiv je razdeljen v različne kategorije, kot so elektronika, izobrazba, šport, hrana, kultura in prosti čas in se nenehno dopolnjuje.
Pobudnik raziskave je z digitalnim muzejem želel posebno pozornost nameniti tudi samim avtorjem vizualnih identitet. Ti so namreč v pretekli “preddigitalni dobi”, ko polje grafičnega oblikovanja še ni bilo tako jasno definirano, večinoma ostajali anonimni – v večini primerov so bili delavci v industriji ali pa so delovali na polju likovnih umetnosti ter arhitekture. Arhiv prav tako predstavlja nekatera dela pomembnejših oblikovalcev iz nekdanje Jugoslavije, kot so Milan Vupe, Miloš Ćirić in Ivan Dvoršak.
Osrednja značilnost jugoslovanskega oblikovanja je vseskozi stremela k funkcionalnosti in univerzalnosti, zato je večina teh grafičnih rešitev še vedno izjemno sodobnih. S spletnim muzejem se Ognjen Ranković tako pokloni jugoslovanski estetiki, hkrati pa beleži oblikovalski spomin nekega časa. Velika prednost tovrstnega digitalnega arhiva se kaže tudi v tem, da je zbirka široko dostopna, interaktivna in dopolnjujoča.