Beneški bienale 2026 bo v celoti zaznamovala kuratorska vizija Koyo Kouoh – ene najvplivnejših in najprodornejših osebnosti sodobne umetnosti.
Kuratorska zasnova Koyo Kouoh za 61. beneški bienale bo kljub njeni prezgodnji smrti uresničena v celoti – kot poklon njeni umetniški viziji in trajnemu vplivu na sodobno umetnost.
Organizatorji bienala so njen celostni kuratorski načrt prvič javno predstavili 28. maja v Ca’ Giustinianu – z namenom, da njeno dediščino ohranijo v obliki, kot si jo je zamislila sama.
Kouoh, rojena v kamerunski Douali in dolgoletna vodja muzeja Zeitz MOCAA (Zeitz Museum of Contemporary Art Africa) v Cape Townu, je preminila 10. maja v švicarskem Baslu. Bila bi prva Afričanka in prva temnopolta ženska, ki bi vodila to osrednjo svetovno manifestacijo sodobne umetnosti.
Razstava z naslovom In Minor Keys bo potekala med 9. majem in 22. novembrom 2026 v Giardinih, Arsenalu in drugih razstaviščih po Benetkah. Tematski okvir, ki ga je Kouoh razvijala z izjemno predanostjo vse do svojih zadnjih dni, ostaja nespremenjen in bo izveden v tesnem sodelovanju z njeno ožjo kuratorsko ekipo.
Umetnost v molu
In Minor Keys ni razstava, ki bi želela neposredno komentirati aktualne politične ali družbene krize, temveč poskuša – kot je zapisala Koyo Kouoh – vzpostaviti “radikalno povezavo z naravnim habitatom umetnosti in njeno vlogo v družbi”. V središču je posluh “občutljivim, vztrajnim signalom zemlje in življenja”, tonom, ki v glasbeni terminologiji pogosto nakazujejo melanholijo, a hkrati vsebujejo tudi dimenzije tolažbe, upanja in transcendence.
V tem duhu bo razstava oblikovana kot “kolektivna partitura”, ki se bo odvijala skozi dela umetnic in umetnikov, katerih praksa črpa iz izkušnje introspekcije, kontemplacije in imaginacije. “Umetniki so kanali teh tonov,” je poudaril kuratorski sodelavec Siddhartha Mitter in dodal, da razstava ne govori v njihovem imenu, temveč jih posluša – v tem poslušanju pa prepoznava širši kolektivni glas.
Kuratorski koncept ni zasnovan kot linearna naracija, temveč kot niz čutnih postaj, ki obiskovalca vabijo, da se “zaustavi, razmišlja, se čudi in naveže stik z umetnostjo na način, ki presega logiko učinkovitosti in časovne prisile”.
Vizija, ki ostaja
Na tiskovni predstavitvi so sodelavci prebrali besedila, ki jih je Kouoh pripravila v okviru snovanja naslednje edicije bienala, medtem ko so se v ozadju nizale podobe, ki jih je izbrala sama – od vezenin in cvetlic do arabskih pisav. Kot je poudarila Maria Cristiana Costanzo, vodja za odnose z javnostmi pri La Biennale di Venezia, bo vse, kar bo predstavljeno na razstavi, “plod njenega dela”. Kouoh je osebno izbrala umetnike, določila prostorsko postavitev in grafično identiteto razstave ter izbrala sodelavce.
Predsednik bienala Pietrangelo Buttafuoco je v spominu na Koyo Kouoh izpostavil njeno sposobnost preoblikovanja umetniškega zemljevida sodobnosti. Po njegovih besedah bo razstava “pričevanje o tem, kako lahko umetnost preživi svojega avtorja – ne kot okostenel dokument, temveč kot živa misel, ki se nadaljuje”.
Zapuščina za prihodnost
Koyo Kouoh je svojo kuratorsko prakso utemeljila na angažirani podpori umetnicam in umetnikom iz Afrike in diaspore ter na kritični refleksiji razmerij med umetnostjo, zgodovino in politiko. Razstava When We See Us: A Century of Black Figuration in Painting (2022), navdihnjena z Netflixovo serijo Ave DuVernay, ji je prinesla svetovno prepoznavnost in utrdila njen glas kot eno ključnih kuratorskih avtoritet našega časa.
Čeprav je svet umetnosti njeno izgubo pospremil s številnimi pokloni, bo prav razstava v Benetkah tisti prostor, kjer bo mogoče izkusiti ne samo njeno kuratorsko vizijo, temveč njen duh – v razstavi, ki ni le pregled umetniške produkcije, temveč predlog za drugačno dojemanje umetnosti in sveta.
Podrobnosti o izboru sodelujočih umetnikov, nacionalnih paviljonih in celotni razstavni zasnovi bodo predstavljene 25. februarja 2026.
Legendarni marmorni doprsni kip Jima Morrisona, karizmatičnega pevca skupine The Doors, ki je skoraj štiri desetletja veljal za izgubljenega, je bil pred kratkim nepričakovano najden.
Kip je bil ukraden s slovitega pariškega pokopališča Père-Lachaise davnega leta 1988, sedaj pa so ga francoske oblasti povsem po naključju odkrile med preiskavo finančne goljufije.
Kip, delo hrvaškega kiparja Mladena Mikulina, je bil leta 1981 postavljen na Morrisonov grob ob deseti obletnici njegove smrti. Skulptura iz belega marmorja, težka 128 kilogramov, je hitro postala kultni simbol oboževalcev psihedeličnega rocka in romarska točka za številne, ki so se prihajali poklonit “kralju kuščarjev”, enemu najizrazitejših glasov šestdesetih let prejšnjega stoletja.
A sedem let pozneje, 9. maja 1988, je bila skulptura ukradena z Morrisonovega groba, motivi in storilci pa so ostali neznani. Od takrat je grob ostal brez svojega prepoznavnega simbola, čeprav ga še vedno množično obiskujejo – vsakodnevno ga krasijo sveče, rože in sporočila oboževalcev. Zaradi vandalizma in slavne kraje je danes grob pod stalnim video nadzorom.
Foto: VanoVasaio / Shutterstock.com
Odkritje je bilo, kot so sporočile oblasti, popolnoma naključno. Kip so našli med hišno preiskavo v okviru preiskave finančne prevare, ki jo je vodila enota za boj proti korupciji pariške policije. Kip, kljub nekaterim poškodbam – že znanemu poškodovanemu nosu in grafitom – ni dodatno uničen.
Vprašanje, ali se bo kip vrnil na svoje prvotno mesto, za zdaj ostaja odprto. Morrison je umrl poleti 1971 v Parizu, star komaj 27 let. Njegova skupina The Doors, znana po uspešnicah, kot so Riders on the Storm, Light My Fire in temačna The End, ostaja eden najvplivnejših glasbenih fenomenov svojega časa.
Odkritje ponovno odpira vprašanja o Morrisonovi zapuščini, pa tudi o njegovem nenavadnem življenju in smrti. Uradno je umrl zaradi srčnega zastoja v kadi, vendar alternativne teorije – med drugim tista novinarja Sama Bernetta, ki je v knjigi leta 2007 trdil, da je Morrison umrl zaradi prevelikega odmerka heroina v nočnem klubu – še vedno burijo duhove.
V začetku letošnjega leta je Pariz v njegov spomin poimenoval tudi most, ki vodi proti četrti Marais, nedaleč od kraja, kjer je Morrison preživel zadnje mesece življenja.
Več kot 350 filmskih ustvarjalcev je ob začetku festivala v Cannesu z odprtim pismom obsodilo molk mednarodne filmske skupnosti glede izraelskih vojaških napadov na Gazo.
Pismo je bilo objavljeno v francoskem časniku Libération in ameriški reviji Variety.
Glavni povod za pismo je bila smrt palestinske fotografinje in novinarke Fatime Hassoune, osrednje protagonistke dokumentarnega filma Put Your Soul on Your Hand and Walk, izbranega v festivalski program.
Fatima Hassouna, 25-letna umetnica iz Gaze, je bila skupaj z desetimi družinskimi člani, med njimi tudi nosečo sestro, ubita 16. aprila v izraelskem zračnem napadu na njihovo družinsko hišo. Do napada je prišlo le dan po tem, ko je bilo objavljeno, da bo dokumentarni film premierno prikazan v sklopu sekcije ACID na festivalu v Cannesu.
“Fatima Hassouna je bila palestinska fotoreporterka, ubita v izraelskem zračnem napadu le dan po tem, ko je bil film, v katerem nastopa, uvrščen v festivalski program. Bila je tik pred poroko,” piše v pismu, ki so ga med drugim podpisali Pedro Almodóvar, Ruben Östlund, Susan Sarandon, Alfonso Cuarón, David Cronenberg, Javier Bardem, Ralph Fiennes, Yórgos Lánthimos in Melissa Barrera.
Podpisniki so v pismu izrazili ogorčenje nad “pasivnostjo” kulturne industrije in opozorili, da je dolžnost umetnosti, da “črpa nauke iz zgodovine, ustvarja angažirane filme ter ščiti zatirane glasove”. Ob tem so spomnili tudi na primer palestinskega režiserja Hamdana Ballala, soustvarjalca dokumentarca No Other Land, ki je bil marca ugrabljen s strani izraelske vojske po napadu naseljencev, nato pa izpuščen po mednarodnih pritiskih.
“Od pokola 7. oktobra 2023 nobenemu tujemu novinarju ni bil dovoljen vstop v Gazo. Več kot 200 novinarjev je bilo ubitih. Med tarčami izraelskih napadov so tudi pisatelji, umetniki in režiserji,” opozarjajo v pismu.
Poudarili so, da “ne morejo molčati, medtem ko se odvija genocid”, ter izrazili pričakovanje, da se filmski svet opredeli do dogajanja.
Za razliko od treh filmov o vojni v Ukrajini, ki jih je festival letos umestil v poseben program, podobna pozornost dogajanju v Gazi v uradnem programu ni bila namenjena. Organizatorji festivala so sporočili le, da film o Hassouni predstavlja “poklon njenemu življenju in delu”.
“Za Fatimo, za vse, ki umirajo v tišini. Film ima dolžnost, da prenaša njihova sporočila, da odraža našo družbo. Ukrepajmo, preden bo prepozno,” so še zapisali.
Arheologi so na starodavnem verskem najdišču v andskih planotah odkrili obredno sobo, kjer so izbrani posamezniki izvajali skrivnostne obrede z uporabo psihoaktivnih snovi.
V zapečateni galeriji kompleksa Chavín de Huántar, ki je med leti 1200 in 400 pr. n. št. predstavljal pomembno kulturno in versko središče v današnjem Peruju, so arheologi odkrili 23 izrezljanih artefaktov iz kosti in školjk.
Med njimi so bile tudi cevke in žličke, ki so vsebovale ostanke močnih psihedeličnih snovi.
Analize kemičnih in mikrobotaničnih ostankov so pokazale, da so bili nekateri predmeti uporabljeni za inhalacijo snovi, ki vsebujejo nikotin in DMT – slednjega najdemo tudi v znani amazonski mešanici ayahuasca. Psihoaktivne praške so najverjetneje pripravili iz rastlin tobaka in semen drevesa vilka (Anadenanthera colubrina), jih posušili, zmleli ter vdihovali skozi nos.
“Cevke so služile kot nosni inhalatorji,” je za Live Science pojasnil arheolog Daniel Contreras z Univerze na Floridi. Po njegovih besedah so bili nekatere izdelane celo iz kosti sokola selca, kar dodatno poudarja simbolni pomen teh predmetov.
Galerija, kjer so predmete našli, je bila zapečatena okoli leta 500 pr. n. št. in ponovno odprta šele leta 2017 med arheološkimi izkopavanji. Ker je bil prostor dostopen le ozkemu krogu ljudi, strokovnjaki domnevajo, da je šlo najverjetneje za zasebne in ritualizirane obrede, namenjene duhovnim voditeljem ali višjim slojem skupnosti.
“Na tak način so utrjevali družbeno hierarhijo in vzpostavljali ideološko legitimacijo oblasti,” je povedal Contreras. Po njegovih besedah so tovrstni obredi pripomogli k utrjevanju prepričanja v moč verske elite in smisel monumentalnih gradbenih projektov.
Odkritje osvetljuje novo dimenzijo duhovnega življenja v Chavínu in potrjuje domnevo, da je bila uporaba psihoaktivnih snovi pomemben del obredne prakse. Raziskovalci menijo, da bi tovrstne verske izkušnje lahko igrale ključno vlogo pri prehodu iz manj strukturiranih skupnosti v kompleksnejše družbene ureditve, kakršne so kasneje vzpostavili Tiwanaku, Wari in Inki.
